Sähkö, 2012

V počasnem izteku decembra je že jasno, da je leto eksperimentalnih vrhuncev elektronske klubske produkcije zelo zaznamovalo prehajanje v odsotnost. Dolgometražci Actressa, Lukida, Terrenca Dixona, Leeja Gamblea, Vladislava Delaya ali Holly Herndon so le najbolj očitne in najbolj neposredno zaznamujoče zastavice, ki to gibanje nakazujejo skozi mejni teritorij med plesno in drugačno produkcijo.

Kolikor pa je mogoče povzeti tudi širše dogajanje, bo formulacija prehajanja v odsotnost kaj hitro izgubila smisel. Actressov album R.I.P. ter denimo Gamblova dva albuma za PAN najbolj očitno razgaljajo poanto meje v izginotje. Ob njih se namreč vsaj zdi, da je smer prehajanja scen in muzikalnih patin, ki jih zaznamuje, vektorska, da začenjajo z bolj definiranim, bolj izčiščenim, bolj določenim poljem čistokrvnih plesnih glasb, a da v očitnem poklonu njihovim formaliziranim metodam injicirajo ali prebadajo te dane formalnosti z nečim bistveno drugačnim. Tak je pravzaprav vtis, da gre še vedno za formalne danosti, da gre za  usmerjeno prehajanje, ki bo v ciljni odsotnosti toliko močneje prepoznalo bistvo klubske patine v vseh obstoječih kontekstih.

Vendar pa je to morda le delček mozaika širših muzikalnih gibanj. Težko ali nemogoče je že zdaj zajeti nek moment, za katerega se zdi, da je ključni gibalec sodobnosti popularnih glasb. Moment, ki ob pohodu tehnologije in razmahu ne-tehničnega, a-virtuoznega muziciranja konstituira nek drugačen tok glasb, nek drugačen spomin glasb, celo neko drugačno neodvisnost glasb. Vektorska gibanja z izhodiščem v klubskih plesnih dinamikah so tu le element veliko širšega mešanja. Mešanja, ki ima izhodišče zunaj žanrskih smernic, zunaj katerekoli od vpletenih stilskih vsebin. Tako ga ne moremo zares osmisliti kot vektorsko gibanje, prej je to gibanje razpršeno v vse smeri in predvsem kavzalno sem in tja.

„What's your newyear's resolution?“ Tako zveni najrazločnejši stavek plošče Noi No. Madteo iz Queensa v New Yorku ali Matteo Ruzzon iz bližnje Benečije v Italiji je v zadnjih vzdihljajih leta preko pomembne izpostave skorajda purističnega Techna – založbe Sähkö – lansiral album naslednjega trenutka. Madteo je ne le nadpovprečno, ampak desetkrat presežno odkrit izvajalec. Če že - tega slučajno ni opaziti le po zvočni plati mnogih na Noi No izrečenih stavkov -, potem ne bo treba bistveno dlje od prvega izgooglanega intervjuja z njim. Običajne štiri stavčne odgovore v njegovem primeru zamenjajo eseji. Ti nam diskurzivno razkrivajo njegove „trademark“ značilnosti, ki vsebinsko pronicajo tudi skozi glasbo. Madteo ne zveni virtuozno, ne zanima ga izčiščenost, ne zanima ga neposrednost.

Skozi uvodni kontekst današnje recenzije, recimo – ali je Noi No nepravično postavljati v vrsto nakazanih letošnjih albumov, ali pa je ta vrsta pomenljiva drugače, kot se sicer zdi. Morda ne gre za zaprašen techno, morda gre za techno zaprašenost. Prejšnji teden smo v K4 poslušali Medteov DJ set, ki je house puriste izpustil v odkimavanju. Tudi njegova singularnost v sodelovanju s pronicljivo trdnjavo založbe Sähkö je motivirana v drugačnosti. Sicer ne gre za zelo drugačen album, največji del zvočnosti na njem je že velikokrat slišan. Je pa sestavljen drugače in prihaja v zelo specifičnem trenutku. Močna je prisotnost Ruzzonovega glasu. V bistvu govora, ki je kot glasbeni element zelo neobičajen. Komadi stilsko zelo variirajo, šele pogojno konsistentni ritmični elementi se v zvočno sliko prebijejo le nekajkrat. Konceptualno zanimivo semplanje očitnih mainstreamovskih muzik plošči izostri le še bolj aktualen izraz znotraj sodobnih glasb. Ruzzonov čustveni in racionalni svet nam je ponujen tako neposredno, da že na senzibilni ravni izrazi prav abstraktno posredovanost, ki je sami glasbi in morebitni sporočilnosti tako bistvena.

Tukajšnja trditev torej stoji kot opozorilo, da morda pot eksperimentalnih klubskih glasb počasi izstopa iz kluba, ali vsaj, da znotraj kluba stoji vedno bolj osamljena. Da je stilski domet trenutne produkcije znotraj tega polja postal tako širok, da ga v scenah ni več mogoče zajeti in da se s tem vzpostavlja nova glasba, ki počasi poziva k spremembi v konzumpciji v poslušanju in razumevanju. V primeru tokratnega albuma poziva k opustitvi aktualne perspektive plesnega kluba. Vendar tu mora stati opozorilo, da ne gre za negacijo. Kot pozitivno gibanje napram zunanjosti gre bolj za dialog.

Madteov Noi No še ni Ruzzonov „definitive statement“. Vendar pa po mnenju tukajšnjega recenzenta presega, v tem pa globlje reprezentira aktualne muzikalne silnice. To, kar albumu manjka, je udejanjen vzgon, ki ga lahko dobi le zunaj sebe. To pa glede na avtorjev zagon v zadnjem obdobju lahko pomeni le, da prihodnost, ki sledi – lahko le čakamo oziroma jo lahko poskušamo poslušati že zdaj. Noi No je album za prihajajoče mesece ali leta, katerih karte počasi, a nezaustavljivo vstopajo v igro.