Matador, 2013

Glasbeni projekt Devona Welsha, ki sliši na ime Majical Cloudz, se s svojo spalnično zgodovino bistveneje ne razlikuje od katerega koli drugega neodvisnega avtorskega udejanja v zadnjem desetletju. Klikanje, skladanje in vokalno izražanje znotraj zavetja lastnega doma, je na pot eksperimentalnega proučevanja pop produkcije poneslo še enega, v Kanadi rojenega glasbenika, ki je svoje avtorske občutke strnil na prvencu II. Morda velja ob produkcijski lo-fi drži, znotraj katere je Welsh gradil svojo identiteto, izpostaviti tudi faktografski vidik prvenca, saj je na njem moč zaznati Claire Boucher oziroma Grimes, ki je tik pred svojim prebojnim izdelkom Visions, plošči II podarila glas.

Tako kot Claire, je tudi Devonu Welshu v svojem solističnem udejanjanju po albumu II uspelo presedlati k večji neodvisni založbi, v njegovem primeru Matador, kjer je v letošnjem letu izdal svoj nov izdelek Impersonator. Toda nova ni zgolj založba. Vključitev instrumentalista in producenta Matthewa Otta kot pravnomočnega člana Majical Cloudz, je poskrbelo ne samo za evalvacijo, produkcijski odmik ter s tem precejšnje presenečenje, marveč tudi za izpiljeno, očiščeno in konkretizirano idejno zasnovo, znotraj katere v osrednjo vlogo vstopi nekdaj potuhnjen in odmaknjen Welshev vokal. Če se je II še prepuščala skladenjskim vpadom, strukturni svobodomiselnosti in zvočnim eksperimentom, Impersonator slika premišljeno in zaključeno celoto, le redko izpostavljeno naključjem.

Majical Cloudz sta se veliko raje kot k stiliziranju aktualnih trendovskih smernic in k grajenju mogočnih zvočnih krajin, poglobila vase, se obrnila v lastno notranjost ter se prepustila intimi. V glasbo uvedla tišino kot osrednji gradnik kompozitorskega faktorja ter se preizkusila v estetiki minimalizma. V svojem izročilu tako opazno koketirata z britanskimi somišljeniki The xx pa tudi Jamesom Blakom. In četudi Majical Cloudz v sebi ne prinašata minimalistične ekspresivnosti prvih, ali vokalnih bravur slednjega, izredno premišljeno gradita blago atmosferičnost, znotraj katere v ospredje potiskata idejo Devona Welsha kot poeta. Poeta, ki razpreda o idejah umrljivosti, obstoju, osamljenosti in veri.

Glasbeni del je izredno elementaren. Avtorja še kako resno obvladujeta načelo »manj je več«.Zreducirana zvočna spremljava je pogosto sestavljena iz ekspanzivnih synthovskih brbotanj, ki se v pridušenem in melanholičnem podtonu ovijajo okrog močno prezentnega Welshevega vokala. Njihova vloga je pogosto osredotočena na poudarjanje besed, s čimer v glasbo vtirajo dramatičnost in suspenz. Le redko Majical Cloudz v glasbo vdahneta pridih tradicionalnosti. Tudi ritmično bolj poudarjene skladbe so le redko plod načrtnega ustvarjanja ritmičnih vzorcev. Ritmični podton veliko raje izrisujeta s pomočjo vkomponiranih zvokov. Zelo posrečeno je denimo semplano Welshevo mrmranje v naslovni skladbi Impersonator, znotraj katere pokaže tudi največ vokalnih kapacitet, kar nedvomno odpira potencialno ustvarjalno pot na njunem morebitnem novem studijskem izdelku.