Brownswood, 2012

Ko je Gilles Peterson - med drugim tudi ustanovitelj založbe Brownswood Recordings – povabil Malo, da se odpravi na Kubo po navdih, je posredno in verjetno povsem nehote opozoril na črno luknjo, v kateri dubstep tiči že nekaj časa. Pomanjkanje inovativnosti v tej zvrsti je prišlo do točke, da je bolj kot ne le še vir navdiha za druge glasbene žanre. Toda tako je Mala dobil priložnost muzicirati z drugimi glasbeniki, česar do Kube - vsaj odkar ustvarja na področju dubstepa - še ni izkusil. Na skupnih druženjih s pianistom Robertom Fonseco in njegovim bendom je posnel ogromno materiala - od bobnov in klaviatur do vokalov -, na katerem je zgradil pričujoči album.

Poleg vnaprej izbranih glasbenikov so se Mali pridružili tudi naključni izvajalci, kot je denimo trobentač Julio Rigil, ki je improviziral na enem od njegovih DJ setov. Ker je bil Mala tako navdušen nad novo komponento, ki jo je trobentač dodal njegovi glasbi, ga je povabil, da se mu naslednji dan pridruži v studiu. Tako je nastal komad Calle F, ki je skupaj s komadom Cuba Electronic avgusta izšel v obliki EP-ja.

Že po tem EP-ju bi lahko sklepali, kako bo zvenel celoten album. Ta je namreč napovedal dve ravni, ki se prepletata na prvem samostojnem dolgometražcu Marka Lawrenca: na eni strani je svoj značilno temačen zvok zgolj začinil s pridihom Kube; na drugi strani pa je očitno, da so ravno inštrumentalni vložki kubanskih glasbenikov odprli nov kanal v njegovem pristopu k produkciji. Mala je do te plošče ustvaril neverjetno veliko izjemnih komadov, s čimer si je prislužili posebno mesto v dubstepu. Čar njegove glasbe je prav v tem, da je njena struktura povsem preprosta in običajno sestavljena iz majhnega števila linij. Vendar zna prav z minimalizmom doseči vseobsegajoč zvok, ki je kljub svoji preprostosti paradoksalno kompleksen.

Prav v tem smislu je na albumu Mala in Cuba Londončan naredil velik korak naprej. Večina komadov je strukturno občutno kompleksnejših, motivi pa se ne ponavljajo v nedogled, temveč se velikokrat nepričakovano spreminjajo. Tako denimo v komadu Curfew klišejsko latinskoameriški uvod zamenja tipični Malov zvok, ki pa je vendarle obogaten s svežino, ki jo je Mala ne glede na nedotakljivost in ugled, ki ga uživa znotraj dubstep kulture, vendarle že potreboval. Četudi gre le za minimalne posege, kot so klavirske linije ali kongoti gostujočih glasbenikov, so ti nanj delovali dovolj inspirativno, da je ustvaril ploščo, zaradi katere nad dubstepom, ki je v zadnjih letih doživel veliko transformacij, še ne bi smeli povsem obupati.

Na albumu Mala in Cuba se avtor pokaže v različnih ekstremih. Od poigravanja s predvidljivimi kubanskimi melodijami prehaja prek eklektičnih presežkov, kot je komad Ghost, do zaključne skladbe Noche Sueños, ki ima klišejsko pop strukturo in zvok. O dejstvu, da je Mala zakorakal iz podzemlja, priča tudi uradni video za komad Cuba Electronic, ki Malo prikazuje kot zvezdnika. Že tudi samo dejstvo, da je album izšel v obliki CD-ja, ki je v bass glasbi bolj kot ne izjema, govori v prid dejstvu, da hoče doseči širše občinstvo in da je naravnan bolj komercialno. Seveda bi bilo vse prej kot slabo, če bi takšna glasba tudi zunaj Velike Britanije pokukala iz podzemlja, vendar so to lahko zaenkrat le pobožne želje.

Album Mala in Cuba v resnici ni prav nič drugega kot to, kar napove že sam naslov. Avtor na njem ne ponudi ničesar drastično novega, temveč svoj značilen zvok samo oplemeniti s pridihom eksotike, toda vseeno ostane znotraj svojih okvirov. Kljub temu da je svoje privržence razdelil na dva pola, pa je še vedno eden bolj izstopajočih dolgometražcev, ki so izšli v zadnjih letih, in si že zaradi komadov, kot so Cuba Electronic, Ghost in Tribal, zasluži svoj prostor v zbirki sledilcev bass muzik.