Sludgelord Records, 2019

Naše votlo, vaše votlo, njihovo votlo. Leto 2019 se bliža h koncu, a tik preden se ta zgodi, je prav, da si vzamemo čas za še eno plato, ki je ne smemo prezreti – za album Our Hollow zasedbe Malevich. Čeravno se namreč votlo nahaja blizu področja praznine in niča, votlo ni nič in ni praznina, votlo še vedno je, obstaja v časovni dimenziji, na določeni časovnici in v prostoru. Lahko je danes ali jutri, ko nastopi še en votel dan. Votel dan za vse idealiste, ki si želijo pozornosti polnih trenutkov vsak dan, ne zgolj ob praznikih, in tudi ne polnih kar kakršnekoli pozornosti – želeli bi si dneve, polne pozornosti, ki se ukvarja z refleksijo vsakdana. Kaj ga sestavlja? Katera politika je spet zavozila? Kako preseči kapitalizem? Kako izgoreti? No, ampak ni vsak dan Jezusov rojstni dan in ni vsak dan posvečen vsem takšnim drobnim nasladam naših najljubših in ljubih vprašanj.

Usmerimo torej pozornost k Malevich. Gre za štiričlansko zasedbo iz Atlante v Georgii. Zasedba je aktivna nekje od leta 2016, ko je izdala svoj prvenec Only the Flies, s katerim je postavila temelje svojemu unikatnemu screamo, hardcore, sludge zvoku, ki se je sicer do bendovega naslednjega albuma že nekoliko predrugačil – že z menjavo prvega frontmana Josepha Turnerja za kitarista in vokalista Connorja Raya je prišlo kar nekaj sprememb. Lahko bi rekli, da je šlo v začetkih za precej direktne, enoplastne glasbene strukture, zdaj, ob dveh kitaristih in s tremi vokalisti, pa bend operira že z veliko kompleksnejšo in bolj dodelano zvočno podobo. Novi Malevich nam z Our Hollow ponujajo predvsem glasbeno večplastnost, barvito dinamiko in hkrati usodno brezkompromisnost. Z novo ploščo so se na novo znašli na presečišču black metala, death metala, grindcora in sludgea. V bendu trenutno zasedajo še kitarist Josh McIntyre, bobnar in vokalist Sasha Schilbrack-Cole ter basist in vokalist Daniel DeSimone. Kar ploščo Our Hollow postavi na piedestal izstopajočih izdaj, se gotovo skriva v bendovih preciznih prehajanjih med posameznimi žanri, s katerimi operira. Vsak komad zveni samosvoje, sveže, a hkrati še vedno dovolj sorodno preostanku plošče, da ostane jasno, kako gradi isto zgodbo.

Precej zanimivo je, kako močna je scena ekstremnega metala v Severni Ameriki, predvsem v odnosu do tamkajšnje politike. Ni seveda presenetljivo, po eni strani smo v hecu lahko celo zadovoljni s trenutno politično-ekonomsko situacijo, ki nam v zameno nudi tako čudovite glasbene projekte. Tudi zasedba Malevich se v zgodbi albuma Our Hollow ukvarja z oblastniškimi razmerami v ZDA. Ljudje že od rojstva poslušajo o svobodi in enakosti, o ZDA kot sedanjosti in prihodnosti demokracije, po drugi strani pa se država še naprej vede avtoritarno, kar najlepše pokažejo že število tamkajšnjih zaporov in stroge zaporne kazni.

Our Hollow se nam v celoti odpre šele po nekaj poslušanjih, veliko ima namreč povedati tudi v besedilih, ki se muziki in celotni zgodbi votlosti prilegajo do popolnosti. Začenši s komadom Earthen Womb, ki preseka z nihilizmom in posameznike pozove k prevrednotenju oziroma k sodelovanju na družbenopolitičnem prizorišču, k ustvarjanju sveta, v katerem bomo hoteli živeti, album torej otvorijo čisto po nietzschejansko. Throne of Decadence govori o ZDA in njihovih demokratičnih pomanjkljivostih, Held by the Throat pa se zanimivo napaja pri Deleuzovem in Guattarijevem Anti-Ojdipu, z željo kot pozitivno produkcijsko silo. Seveda ne moremo mimo Marxovega materializma, pa zopet strahu pred zamujanjem zanimivosti življenja in lastno neizpolnitvijo, vsakdanjih tesnob, ki že marsikomu danes predstavljajo normalnost. Proti koncu, po vsej preciznosti in intenziteti, pa končno dospemo do skladbe Distended Empire, ki nas kot najboljša mati dvigne v naročje in pocrklja; čeravno smo del najbolj razvajene generacije v zgodovini sveta, potrebujemo namreč tudi nekaj pristne bližine in topline.

Ploščo Our Hollow tvori devet skladb, ki so tako premeteno sestavljene in postavljene v red, da nam skoraj ne preostane drugega, kot da sledimo rdeči niti od začetka do konca. Na skrajnem koncu, po ujčkanju s skladbo Distended Empire, namreč čaka še You and I (Illuminated in Waves of Purpose), ki nagovori neposredno mene in tebe, danes, v smislu vsega, kar nas dela za to, kar smo, naše osebnosti, naše smisle, identitete, vrednote, v katere verjamemo, refleksije o tem, kaj smo … In to ob kakšni glasbeni spremljavi! Kot bi izraz zasedbe Amenra križali s Full of Hell, z našemu potencialno votlemu času najprimernejšimi premisleki, hkrati pa album sam zase seže ven iz votlega, ne bi namreč mogel intenzivneje kipeti od življenja. Our Hollow je gotovo eden boljših letošnjih albumov v svojem miljeju, recimo mu, kot mu pravijo tudi sami – grinding blackened angst, po drugi strani pa se ga izplača zadržati na piedestalu leta 2019 že zato, ker dobro zajema duha našega časa.