MARCO COLONNA: Metamorphosis Of The Moment + ZLATKO KAUČIČ KVINTET: Morning Patches

MARCO COLONNA: Metamorphosis Of The Moment + ZLATKO KAUČIČ KVINTET: Morning Patches

Oddaja
10. 11. 2019 - 19.00

Dva posnetka, ki sta nedavno izšla pri fundaciji Słuchaj oziroma pri založbi Klopotec, povezuje skupna okoliščina nastanka, natančneje festival sodobne glasbe v Goriških brdih, ki se je odvijal v Šmartnem oktobra 2018. Dejstvo, da ju obravnavamo v skupnem terminu, bo lahko razumljeno kot problematično, s tem namreč odvzemamo možnost določenega osredotočenja na celoto enega ali drugega, in pred takim očitkom se niti ne bomo branili. Odločitev za takšno obravnavo je avtorjeva in izhaja iz njegove domneve, da hiperprodukcija domačih plošč s področja sodobne in svobodne improvizacije, soočena z osipom piscev oziroma entuziastov za tovrstno muziko, pušča dvome, da bi obe plošči sicer na teh frekvencah sploh obravnavali v ločenih terminih. Ne gre pa za zapostavljanje enega ali drugega – prej nasprotno. Posnetka sta dostopna na domačem trgu in priporočamo ju v poslušanje – nocojšnja Tolpa pa naj glede tega služi predvsem kot orientacija in informacija.

Omenjeni festival, ki ga (z eno izjemo) v Brdih vsako leto organizira Zlatko Kaučič s podporno ekipo, je v času svojega obstoja razvil določene festivalske stalnice. Vsako leto namreč v sklopu festivala priredijo koncert v cerkvi Svetega Martina v Šmartnem, ki predstavlja posebno akustično doživetje; umestitev – praviloma solo – koncerta v ta prostor je premišljena, daje namreč še dodaten poudarek vrsti nastopa, ki mu velja v improvizaciji nameniti posebno poslušalsko pozornost. Druga stalnica je v tem, da vsako leto z zasedbo, ki je sestavljena iz nekaterih nastopajočih na festivalu, Zlatko Kaučič v tej isti cerkvi posname ploščo. Lani sta obe priložnosti tako izpostavili gostovanje Lotte Anker in drugih gostov festivala, za dve plošči, ki sta ločeno izšli ob Kaučičevi obletnici za založbo Klopotec. Letos sta iz te priložnosti izšla obravnavana cedeja, katerih skupna točka je italijanski klarinetist Marco Colonna, tokrat postavljen v dve različni konfiguraciji.

 

MARCO COLONNA: Metamorphosis Of The Moment (Klopotec, 2019)

V solistični izvedbi, kot je nastopil tudi na odličnem koncertu pretekli teden na Defoniji, se Colonna predstavi kot zvočno subtilen, a hkrati dostopen igralec, ki precej dela na akustičnem učinku. Za priložnost svojega koncerta v Brdih je odigral štiri komade v skupni dolžini dobre pol ure, ob tem pa je uspel združiti širok razpon repertoarja z relativno preprosto igro. Ta v drugem delu zavije do italijanske tradicije neparnih ritmov in podobno plesno obdela enega od Aylerjevih spiritualov, igra dvoglasno, in tudi takrat, ko melodijo nadomestita zven ter to, kar imenujemo mikrotonalnost, pazi na ritem. V tem pa morda posnetek rahlo zaostaja za živo izvedbo, česar ne pravimo zaradi kake posebne mistične lastnosti improvizacije, da izgine v trenutku, ampak preprosto zaradi specifične akustične podobe, ki se praviloma v cerkvi izrazi bolje. Material je za Colonno namreč ravno tako tonalen in atonalen, melodičen in dromljalski, plesno živahen in meditativno zveneč kot tudi akustičen, poigravajoč se z alikvoti in odmevom.

 

ZLATKO KAUČIČ KVINTET: Morning Patches (Fundacja Słuchaj, 2019)

Kvintet, ki si ga je organizator dovolil imenovati po sebi, zaznamujejo določene kuratorske kvalitete. Med gosti lanskega festivala so namreč nastopili bolj in manj znani improvizatorji, poleg omenjenega italijanskega klarinetista, ki je v tem primeru pravo odkritje, je Kaučič v zasedbo povabil ravno pravšnjo mešanico. Preostanek kvinteta sestavljajo Michael Moore ter špansko-italijanski duo kontrabasistke Silvie Bolognesi in saksofonista Alberta Cirere. A kvintet v resnici ne stavi na kvantiteto, pač pa, podobno kot že solistični posnetek, na iskanje zvena, z njim pa različnih dialogov in malih skupin, ki so precej zadržane pred kakršnokoli kolektivno improvizacijo. Kvintet v tem smislu prinese nekakšno razširitev v zvoku in bržkone v tem pazi na njegovo prostorskost, ki jo v materialnem smislu priskrbi odmevajoči prostor katedrale. Četudi smo Zlatka Kaučiča vajeni z bogato obloženimi tolkali, tu le nežno dopolnjuje nekaj ostalih instrumentalistov, med katerimi praktično nihče ne prevzame klasične delitve vlog. Tako lahko množičnejša soigra basa in pihal ostane na meji tišine, dialog pihal pa nekje na sredini predstavi kolektiv precej bolj kot tišji uvod v posnetek.

Ohlapno bi lahko, zanemarjajoč zgodovinske, žanrske in individualne smernice razvoja proste improvizacije, v tej prepoznali dve paradigmi, ki sploh ne nastopita nujno kot ločeni nasprotji. Za eno se en zvok, igranje ali instrument, ukine v drugem, saj njena igra predpostavlja glasbo kot prisotnost zvoka, edina razlika v njej pa je razlika med zvoki, toni, melodijami in instrumenti. Morda je neko pravilo, da v tem primeru razlika nazadnje sovpade z razliko med različnimi osebnostmi, kolektivnost pa se praviloma izide v dramatično stopnjevanje množice, ki je sama rezultat nekakšnega boja za pravico do mesta v kolektivu. Njena teza je odmev Cageve zmote, v kateri neobstoj čutnega izkustva tišine implicira neobstoj tišine, in glasba se izteče v stalno prisotnost. Druga teza ali možnost bi bila tista, ki zvok vselej postavi na ozadje njegove odsotnosti, s tem pa razliko bistveno postavi že kot njegov notranji del. Tišine tudi tu sicer ni zaznati, a jo kot možnost odsotnosti vsak zvok evocira posredno, kot svoje možno ozadje, na katerem se vzpostavi in s katerim je v stalnem dialogu. Oba posnetka pred nas postavita to notranjo razliko in se kljub očitni razliki samih zasedb odločno postavita na drugo stran.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.