Fina Estampa, 2021

Katalonski duo Maria Arnal i Marcel Bagés, aktiven že od leta 2004, je s prvencem 45 cerebros y 1 corazon iz leta 2017 v svoji deželi postal nekakšna mini senzacija. To je glasbenikoma uspelo z uspešnim združenjem tradicionalne katalonske glasbe, moderne produkcije in popovskesenzibilitete, vse skupaj pa obkrožata emotiven in natreniran vokal ter močna vsebina. Kljub zanimivi rabi elektronike in tradicionalnejše kitare sta v samih kompozicijah prevladali vsebina in z njo povezana jezikovna prepreka, posledično pa duo nase ni širše opozoril. 

Vendar se je v času med prvim in drugim albumom v dvojcu očitno porodila neka nova ambicija, ki je na prvencu še ni bilo čutiti. Kljub rabi katalonskega jezika in melodike katalonske tradicionalne glasbe, ki ga ohranja vpetega v korenine njegovih kreatorjev, album poseže širše tako vsebinsko kot kompozicijsko in se nemara ozre celo v prihodnost. Oambicioznosti Marie Arnal in Marcela Bagésa priča tudi sodelovanje z več ustvarjalci, med drugim z ameriško skladateljico in glasbenico Holly Herndon, ki se ukvarja s kompozicijo s pomočjo umetne inteligence in v sodelovanju s katero je nastala skladba Cant de la Sibila, ali pa z legendarnim godalnim kvartetom Kronos Quartet iz San Francisca, s katerim so ustvarili skladbo Jaque.

Pri snovanju nove izdaje se je duo naslonil na kratko znanstvenofantastično zgodbo Velika tišina avtorja Teda Chianga, čigar naslov aludira na Fermijev paradoks, ki trdi, da v celotnem vesolju poleg naše gotovo obstajajo še druge civilizacije. Prostora in dobrih razmer širom kozmosa za tovrstno prepričanje je vsekakor dovolj, vendar kljub stalnemu iskanju z močnimi radijskimi teleskopi in drugimi sredstvi do danes ni bil najden niti en dokaz o obstoju druge inteligence - od tod izraz velika tišina. Lahko gre za vir številnih vprašanj o mestu človeka v kozmosu in o njegovem lastnem obstoju, obenem pa naj bi se na albumu Clamor Maria Arnal, avtorica tekstov, dotikala tudi teme apokalipse, vendar pa se zavoljo recenzentovega nepoznavanja jezika tukaj raje ustavimo. 

Plošča že na zvočni ravni dosega vsebinsko težo, kar ji uspeva z uspešnim kombiniranjem različnih kompozicijskih tehnik, starih in novih, ki tvorijo močno celoto in ji dajejo zvok unikatnosti in prepoznavnega hkrati. Od manipulacije terenskih posnetkov do zvokov IDM-a in sintov glitch popa Clamor skozi te in tradicionalnejše prijeme kompozicije s svojo zvočnostjo pripoveduje lastno zgodbo. Album se namreč prične s skladbo Milagro, ki varljivo zveni znotraj okvirov standardnega modernega popa, torej še vedno z izrazito kitaro v miksu, vendar se vseskozi počasi transformira v nekaj bolj neoprijemljivega, skoraj vesoljskega, dokler zadnja skladba Alborada ne ostane zgolj kot nekakšen instrumentalni fragment, napolnjen z raztezajočimi se zvoki v neskončnost kozmosa, kot signali, ki iščejo svoj cilj, a ga morebiti nikoli ne bodo dosegli in so tako obsojeni na neskončnost. 

Izdaja kljub vsemu ne zveni kot neka huda novost. V glasbi Marie in Marcela je moč najti vplive Björk, Laurie Anderson, pa tudi kakšnih Boards of Canada. Prav tako ne gre za najbolj eksperimentalno stvaritev, kar pa tudi ni njen namen. Namen se skriva predvsem v humanosti. Človečnost, ki se zaveda svojega mesta znotraj kozmosa. Kot ljudem brez očitnega sopotnika v vsej tej veliki kozmični tišini nam ne preostane drugega, kot da raziskujemo vedno nove horizonte in se obenem zavedamo svoje preteklosti. Tako lahko v glasbi Marie Arnal in Marcela Bagésa vidimo sledi preteklosti v melodiki, ki izhaja iz tako njunega osebnega okolja kot tudi izzgodovine pravih srednjeveških liturgičnih kompozicij, na podlagi katerih je zgrajena Cant de la Sibila, vse do zvokov, ki bi jim najpreprosteje lahko pripisali kar vesoljske razsežnosti.

Maria Arnal in Marcel Bagés sta z albumom Clamor svoj prvenec nadgradila v vsakem pogledu. Vsak aspekt kompozicije je zasnovan v večjem detajlu, z idejami, ki ciljajo širše in z več ambicije. Produkcija je bogata, s pogledom stremeča v prihodnost, in v svoji eklektičnosti posega po skoraj vsaki kompozicijski tehniki elektronske glasbe, obenem pa ohranja celovitost ter se ne porazgubi v svoji ambicioznosti. V marsikaterem pogledu lahko v miselnosti ustvarjalcevnajdemo paralele celo s skladatelji obdobja moderne, ko so se ti vse bolj pomikali proti robu same tradicionalne tonalnosti in so njihova dela zaznamovale vedno novejše kompozicijske tehnike, hkrati pa so se nagibali proti monumentalnejšimdelom, napolnjenim z večjimi, svetovnonazorskimi vsebinami. Kljub temu pa je njihova estetska izraznost ostala zvesta idejam 19. stoletja, kar je rezultiralo v prepletu tradicionalnega z modernim. Podobno prakso lahko zasledimo tudi na Clamor, ki tako vsebinsko kot tudi kompozicijsko ambiciozno naslavlja celotno človeštvo, obenem pa v estetski izraznosti melodike ohranja precej trdno vez s tradicionalnim. In če si lahko dovolimo še kakšno paralelo med časom fin de siecla in sedanjostjo, lahko poskusimo predvideti, kam tovrstne težnje v umetniku peljejo.