Maria Faust: Machina

Maria Faust: Machina

Recenzija izdelka
21. 4. 2018 - 19:00

Stunt Records, 2018

 

Maria Faust je estonska saksofonistka in komponistka, ki trenutno živi in deluje v Københavnu. V tokratni Tolpi bumov obravnavamo in poslušamo njeno tretjo, februarja izdano ploščo z naslovom Machina. Gre za instrumentalno, kompozicijsko in improvizacijsko specifičen izdelek pripravljen v unikatnem idiomu avtorice.

Nekakšen lajt motiv albuma je simbol vode, ki ga Faust precej pesniško povezuje z našim nezavednim in obiljem potlačenih občutkov oziroma motivov. Po tej vodi, morju, zapluje pogumno, v tem pa se simbol staplja s fizično materialnostjo, saj v instrumentalnih izvedbah ves čas odmeva podobje morskih dogodivščin. To se godi preko tropov klasičnih pripovedi, ki jih evocirajo klasično uporabljeni klavir Jacoba Anderskova in čelo Ide Norholm, pa tudi melodični tenorski saksofon Neda Ferma. Konstrukcije so domišljene, drznejo si biti izjemno melodične, v melodiji iskati inovacijo ter se spogledovati z romantičnimi potezami, pri čemer niti za trenutek ne zapadejo v naivnost. Na bregove konvencij stopajo zelo suvereno, z jasnimi pričakovanji, kaj od njih pričakujejo in kdaj se morajo od njih znova odriniti.

Spoj nezavednega sveta in fizične realnosti omogoči vznik nekaterih prav posebnih in najbrž neponovljivih melodij, ki močno spominjajo na občutke in vizije, kakršne doživljamo na prehodu iz spanja v budnost oziroma obratno, ko še ne vemo, kateremu svetu pravzaprav v danem trenutku pripadamo in ko se povezujejo nezdružljive figure. Ali pa ne nek zelo znan okus iz otroštva, ki ga ne moremo povezati z nobenim izvorom, nekakšne magdalenice. Soočanje s težko uglasbljivim je zelo igrivo in morda lahko tu ulovimo moment, ko romantični tropi iz historične zakrnelosti znova vstopijo v svet domišljije, veselja in najglobjih odtenkov davno pozabljenih čustev.

K temu pečat dajejo solo poteze Marie Faust, njeni dolgi, hrepenenja in prijetne otožnosti polni, obenem pa dostojanstveni kriki saksofona. Ti vlečejo blage, nenazobčane linije melodij, ki se razvijajo počasi kot cesta skozi razsežno podeželsko pokrajino. Ne pustijo si jemati časa, umikajo se iz sodobnega vzdušja prekarizirane panike in apokaliptičnih vizij. Svojega časa ne artikulirajo, ampak se mu upirajo v sanjarjenju, vendar to počnejo reflektirano in v stiku z globjimi vzgibi duševnosti. Pravzaprav z umikanjem v globino odstirajo svet, za katerega smo morda mislili, da ne obstaja več, ustvarjajo žepe, v katere se lahko umaknemo in reflektiramo kaotični tok dogodkov. Tok nezavednega tu ni nasilen, divjaški, jezen, niti ni personaliziran. Morja albuma Machina so skrivnostna, a polna upanja na dogodivščine, tesnobna zaradi pogoste odsotnosti kopnega, a tudi pomirjujoča v prostrani krajini.

Zasedba zavija med številne čeri, dela številne zavojčke in prilagaja atmosfero, tako, da se na koncu album zdi daljši kot v resnici je ... dolg je približno štirideset minut. Morda je temu tako tudi zato, ker skladbe niso odrezane druga od druge, temveč tvorijo koherentno naracijo. Prav tako sta kompozicijsko in emocionalno tu tesno prepletena, kar poslušanje dela intenzivnejše. Končni učinek je lahko kot prepustitev meditativnemu sanjarjenju ali terapevtski seansi. Ob vsej tej celovitosti poslušanja pa gre posledično še za to, da se plošča poleg gibanja v linearnem teku ves čas gradi tudi retroaktivno.

Na ravni instrumentacije se zdi še posebej dobra odločitev uvedba dveh kontrabasov, na katerih slišimo Nilsa Boja Davidsona in Adama Pultza Melbyeja, ki v subtilni medigri uspešno oponašata zvok motornega čolna ali v mogočnem grmenju zvok nemirnega morja. Njuna debela in suverena podlaga, ki pa je obenem precej plastična, izrazito izstopi tudi zato, ker na albumu ne najdemo bobnov. Najbrž je med vsemi značilnostmi Machine ta še posebej briljantna in da platki tisti njen distinktivni značaj, česar ne mislimo kot recenzentsko puhlico, temveč morda prvi pridevnik, ki ga sploh velja uporabiti.

Kot smo že nakazali, se zasedba v svojih potovanjih po nezavednem morju ne boji spogledovanj s tradicijo, obenem pa tudi ne nabiranja lokalnih dobrot, ki jih prinaša v skupno zvočno podobo. Vendar nikakor ne gre za nekakšen miks, world music. Gre za to, da se različni idiomi, denimo sredozemski, ki so tako ali tako polni različnih tradicij pridružijo raziskavi nezavednega, ki je univerzalna, se pri tem odtujijo od svoje specifičnosti in partikularnosti ter prikažejo v novi luči.

Machina Marie Faust je avantgardni izdelek, ki kaže poti, kako znova in vedno znova misliti sodobno muziko, tradicijo, svet, predvsem pa zabrisanega individuma v njem ...

 

MARIA FAUST - MACHINA "UNDINE"
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness