María Grand: Reciprocity

Recenzija izdelka
María Grand: Reciprocity
11. 7. 2021 - 19.00

Biophilia Records, 2021

Leta 1992 v Švici rojena jazzovska saksofonistka María Grand od leta 2011 živi in deluje v New Yorku, kjer je dejavna v številnih zasedbah uveljavljenih in nam dobro znanih glasbenikov, kot so Vijay Iyer, Mary Halvorson, Nicole Mitchell ali Craig Taborn. Ob tem pelje lastno zasedbo DiaTribe in druge formacije, s katerimi je doslej objavila en minialbum in dva dolgometražca. Že leta 2018 jo je razširjena žirija cenjenega ameriškega mesečnika JazzTimes izbrala za najboljšo novo umetnico, številnih pohval pa so bili deležni tudi njeni albumi. Upravičeno? Že ob prvih tonih drugega albuma Reciprocity lahko mirno rečemo: »Še kako!«

Za razliko od prvega albuma Magdalena, na katerem saksofonistko spremlja kar sedem glasbenikov, ponuja njen drugi album klasični saksofonski trio. Jedrnato jo spremljata kontrabasistka Kanoa Mendenhall in bobnarka Savannah Harris, ki pa ー zanimivo ー nista bili prisotni na prejšnjih izdajah. Tematski okvir nove muzike Maríe Grand je starševstvo oziroma materinstvo, saj je skladbe za album napisala in jih tudi posnela v času, ko je bila noseča. Njen bodoči sin Ayní je, kot sama pravi, med špili že veselo poplesaval v maternici, tako da je imela včasih občutek, da na odru muzicira kvartet, in ne trio.

Postavljanje glasbe v širši kontekst oziroma povezovanje glasbe z drugimi umetnostmi ni zanjo nič novega, saj je na prvencu iz leta 2018 svoj glasbeni izraz vpela v raziskovanje odnosov v sodobni družini skozi optiko egipčanskih in zgodnjekrščanskih mitov. Tokrat je ozadje njena osebna zgodba, a zaradi tega ni glasba nič manj dostopna tistim, ki njene zgodbe ne delijo, saj začetni motiv materinstva saksofonistka povzdigne v slavljenje novega življenja in obstoja sploh.

Okoliščinam nastanka primerno preveva album Reciprocity svečano in vzradoščeno vzdušje. Zlahka zapomnljive nosilne teme so večinoma lirične in brsteče, odigrane z zanosom ter energijo. Zvok saksofona je jasen in krepak tako takrat, ko Grandova igra na videz zelo preproste linije, kot tudi ko je saksofonska melodija vijugasta in neujemljiva. Že uvodni komad Creation: The Joy Of Being nastavi vzdušje albuma ー na začetku skladbe slišimo besede iz podnaslova skladbe, The Joy Of Being, ki se nato nadaljujejo v verz The joy of being of exactly who I am, ta verz pa se v več nasnetih glasovih ponavlja, kot bi slišali kak mantričen začetek nekega rituala.

Poleg uvodnega komada je na albumu še šest komadov z enakim naslovom Creation, a vsakič z drugačnim podnaslovom. Gre torej za svojevrstno suito v več delih, vendar tudi vmesne skladbe dihajo v podobno ritualnem slogu in spletejo album v brezšivno celoto. Grandova gradi svoje skladbe zelo premišljeno; njenega saksofona ni nikoli preveč ali premalo. Vedno pušča prostor, da njeni soglasbenici prideta do izraza ne le kot podporna stebra, temveč kot enakopravni soustvarjalki, ki si občasno tudi vzameta čas za navdihnjene poudarke.

Podobno kot v uvodnem komadu tudi drugod slišimo vokale oziroma petje; to je včasih podobno kakemu zaklinjanju, drugič imamo občutek, da poslušamo kake novodobne folk kantavtorje z žilico za nekonvencionalno zlaganje melodij. Trio igra gibko in dinamično, skladbe so poletne in pogosto s hipnotično melodijo, katere ponavljajoča se glavna tema služi kot podstat za tenkočutne variacije. Po svojem zvoku in tudi po slogu grajenja ter peljanja skladb nas Grandova spomni na poduhovljeni spiritualni jazz, ki po svojem začetnem in najplodovitejšem obdobju v šestdesetih letih dvajsetega stoletja ostaja pomemben gradnik sodobnih jazzovskih strujanj.

Kljub slišni navezavi na spiritualni jazz skladbe Grandove niso dolge ali epske, kot je navada pri tem slogu. Čeprav večina skladb traja tri ali štiri minute, se v njih toliko dogaja, da imamo občutek podaljšanega časa ali pa časa, ki živi lastno življenje, proč od nam znanih ustaljenih življenjskih tirnic. Sugestivno in pretkano v tem mikrosvetu zvokov in besed Grandova gradi svoj univerzum, kompakten, a hkrati zračen in prepusten, v katerem se zlahka in z veseljem izgubimo. Ali, bolje rečeno, najdemo! Na koncu se lahko le pridružimo pohvalam, o katerih je bil govor na začetku: ja, res je, María Grand nedvomno predstavlja svež in iskriv glas sodobnega novega jazza, za katerega bi bilo greh reči, da je obetaven, saj nam že na začetku svoje avtorske poti ponuja godbo, ki se nam razodeva kot zrela in domišljena celota, kakršne ne slišiš vsak dan.

 

María Grand - Now, Take, Your, Day
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentarji

Jazzed! 📻❤

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.