MARIA MINERVA: WILL HAPPINESS FIND ME?

MARIA MINERVA: WILL HAPPINESS FIND ME?

Recenzija izdelka
22. 9. 2012 - 19.00

Not Not Fun, 2012

 

Estonka Maria Minerva po dveh dolgometražnih izdajah za založbo Not Not Fun,še vedno vidno opozarja nase. Če je žela pohvale za svoja prejšnja izdelka in omembe v trendsetterskih medijih, kjer so s prstom kazali nanjo in opozarjali, da je ona: naslednja velika stvar, je s pravkar izdanim albumom Will HappinessFind Me? Pokazala, da vsa pozornost, ki ji je bila namenjena ni bila le plod hipnega navdušenja. Zvesta hiitrorastoči Los Angeleški lo-fi založbi Not Not Fun, ki jo vodita Britt in Amanda Brown, se predstavlja z nadgrajenim glasbenim izrazjem, ki ga je Maria Juur aka Maria Minerva zapakirala na zelo poslušljivem albumu Will Happiness Find me?

Morda se ob prvem poslušanju zdi, da gre za nekoliko bol kompliciran album od tega kar smo bili vajeni od nje. A kmalu se znova ulovimo v hipnotično evolutivno mešanico glasbenih vplivov 80ih in 90ih let. Minerva se ponaša s širokim glasbenim znanjem in dobro izpiljenim okusom za mešanje različnih glasbenožansrskih ostružkov, starega z novim, vse skupaj pa manipulira s sampli, zankanjem, svojim hipnotičnim vokalom in neko posebne vrsto senzibilnostjo, ki je pravzaprav tisto vezivo, tista neotipljiva stvar, ki drži skupaj celotno Minervino zvočno maso. Maria tudi tokrat eksperimentira z nekoliko razglašenimi harmonijami in malenkost netočnim petjem, kar pa daje komadom prav poseben čar. Kar se njenega vokala tiče, je tokrat bolj prisoten kot prej, postal je čistejši, v nekem res majhnem trenutku, me je za malenkost spomnila na Eryko Badu, kar je precej hecno, glede na to, da je glasbena forma, ki se je poslužuje Minerva sestavljena tako iz čistih pop motivov inspiriranih s tako imenovanim nu-discom in npr. Glass Candy. Včasih je zelo robustna pri skakanju od enega sampla k drugemu, spet drugič se vse preliva v sanjskih vesoljskih harmonijah.

Minervo smo imeli lani priložnost slišati tudi v Channel Zeru na Metelkovi. Čeprav so takrat ravno v zadnji številki zdaj že nekoliko izpraznjene hipsterske revije Vice, Minervin album razglasili za album meseca, se je nabralo le za peščico Ljubljanskega občinstva. Minerva je sama na odru pričarala nekaj kar je bilo sišati tako zelo znano ampak vseeno tako zelo drugačno. Podoben koncept ima na primer trenutno ena najpopularnejših glasbenih izvajalk z imenom Grimes.
Minerva, ki se je prav te dni odpravila na jesensko ameriško turnejo je precej nepretenciozno dekle z izjemnim občutkom za grajenje in sestavljanje zvoka. Drži se je nekakšen oblak melanholije in naivnosti za katero nismo čisto prepričani ali je res naivnost ali le poza, ki se preliva skozi besedila enajstih komadov na plošči Will Happiness Find Me?

Prepustite se novim zvočnim obzorjem Marie Minerve. Edini malenkostni očitek albumu je, da je morda predolg. Dramaturško namreč nekje v drugi polovici malce razvodeni.

 

Maria Minerva - I Don't Wanna Be Discovered
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness