BMG/Panta Rei, 2018

Britanska pevka, gledališka in filmska igralka Marianne Faithfull bo kmalu štela 72 let. Za njo je življenje vzponov in padcev, osebnih tragedij in poklicnih triumfov, med katerimi je od pop zvezde in padle labodke pop industrije zaradi odvisnosti padla na cesto in nato ponovno vstala ter se povzdignila v kultno figuro popularne glasbe. Iz ozadja je do danes nanizala enaindvajset albumov, na njih sodelovala z Mickom Jaggerjem in Keithom Richardsom, Nickom Caveom, PJ Harvey, Marcom Ribotom, Rufusom Wainwrightom, Cat Power, Antonyjem Hagertyjem, Anno Calvi, Brianom Enom, Loujem Reedom, Wayneom Kramerjem, Dr. Johnom in številnimi drugimi ter prepesnila cel kup pesmi. Vse je povzel in zaznamoval njen zlomljen, hrapav, raskav glas, načet od življenja samega. To življenje se vse od prelomne plošče Broken English iz leta 1979 z jasnostjo, neskritostjo in razkrivanjem najglobljih osebnih propadov in bolečin vtiskuje v njen zven. Ta se na novi plošči Negative Capability v okleščeni zvočni maniri odeva v odzven minevanja, ki pred nami odteka v enajstih skladbah, svojstvenih meditacijah o minevanju, ljubezni, odhajanju in samoti. Te teme avtoritarno, z izjemnim čustvenim nabojem in svojstveno pomirjenostjo nosi glas, za katerega Nick Cave pravi, da v njem »zveni cela osebna zgodovina«, teža in znamenje osebne zgodovine, zgodovine, ki je osebna in javna hkrati, plošča pa jo povzdiguje v polje univerzalnega. Obenem v njej odzvanja tudi odtekanje časa od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje, časa, ki ga je Faithfull s sopotniki in sopotnicami živela na polno, brez obžalovanj in grenkobe.

Marianne Faithfull za novo ploščo pravi, da gre za njeno najbolj osebnoizpovedno stvaritev, za »operacijo na odprtem srcu«. Nastajala je v krhkem obdobju smrti njenih bližnjih, sopotnikov in sopotnic, v času bolezni in samote. Te osebne narative se nato vtrejo v pesmi, v besedila, ki so skrajno preprosta, v besednjaku direktna, izrazito neposredna, le rahlo poetizirana in vtrta v glas, ki nedvomno nosi ploščo. V njej ni prostora za osebno mitologizacijo niti za obračun s preteklostjo, še manj soočanje s stvarnikom in bivanjskimi vprašanji, temveč gre za prostor in čas, kjer je Marianne danes. Danes je ta seveda sestavljena iz različnih slojev časa in spomina. Hkrati to ni poslavljanje niti iskanje vprašanj in nedosegljivih resnic. Minljivost na plošči ne zveni kot nemir, otožnost ali tesnoba, temveč kot mir, kot svojstvena modrost ta starih, ki obenem zveni iz njenega glasu. Negativna sposobnost iz naslova albuma in sposojena od pesnika Yeatsa nagovarja nekaj neizrekljivega, ki se skriva za besedo, pomenom in argumentacijo. Ravno slednje je moč njene glasbe in njenega glasu, tudi ko ta vznika iz preproste, neposredne povednosti kot na pričujočem albumu.

Na albumu Negative Capability Marianne spremljata Warren Ellis in Rob Ellis, prvi iz Dirty Three in Cavevovih The Bad Seeds ali Grinderman, drugi pa je dolgoletni spremljevalec PJ Harvey. Oba sta ob Headu odgovorna za končno zvočno podobo albuma. Glas Marianne Faithfull ovijeta v okleščen in subtilen orkestriran zven melanholije, v katerem prednjači folkovsko obarvana akustična kitara, otožni klavirski akordi, Warrenova tipična raskava melodična viola in Robovi mehki, skrbno odmerjeni bobnarski udarci, vse skupaj pa subtilno barvajo in zvensko dopolnjejo ostala glasbila.

S pesmimi ji je tokrat spet pomagal njen sodelavec, pevec in pisec pesmi Ed Harcourt. Eno je napisala skupaj z Markom Laneganom - najbolj udarno, rockovsko, rahlo grozečo in temačno They Come At Night, ki resignirano, a hkrati jezno tematizira teroristični napad na koncertno dvorano Bataclan v Parizu in ga veže z nacistično preteklostjo, vračajočo se prikaznijo, ki se vrača v novih oblikah. »The future is near« pravi. Podčrtuje jo tenzija hrumečega dronea in sintetizirana melodična linija. To je hkrati ena redkih skladb, ki poseže v polje izvenosebne naracije, pa čeprav Faithfull zadnja leta živi v stanovanju v Parizu. To postane metafora za osamljenost, osamljenost kot notranje stanje v dveh zaključnih pesmih, priredbe skladbe Loneliest Person zasedbe Pretty Things in avtorske balade No Moon In Paris, ki sporočilnost albuma začrta z naslednjo kitico »There's no way to stay the same / As below, then so above / The only thing that stays the same is love.« Ljubezen kot osamljenost in boleče hrepenenje tematizira v uvodni Misunderstanding in v skladbi In My Own Particular Way, v kateri skrhan, globok glas poje »Love me for who I really am / Not an image and not for money / I know I'm not young and I'm damaged / But I'm still pretty, kind and funny.« K njima lahko tematsko vežemo še predelavo Dylanove It’s All Over Now, Baby Blue.

Marianne se obenem vrne v preteklost, v obdobje, ko se je zaradi lepega videza znašla v glasbi in postala najstniška, kasneje padla ikona. To obdobje pooseblja njena prva pesem As Tears Go By, v preteklosti odpeta z visokim, zračnim glasom, danes pa jo v povsem drugo pomensko in emotivno ozračje ovije počen glas, kontekst plošče pa jo ovije v otožje minljivosti. Nova verzija skladbe Witches Song je še ena vrnitev v lastno glasbeno preteklost k prelomni plošči Broken English. Tokratno verzijo zaznamujeta žaloben in opojen zven Ellisove viole ter spremljevalni vokal Nicka Cavea, ki Marianne spremlja že več kot desetletje. Skupaj sta tokrat napisala in odpela čudovito skladbo The Gypsy Faeire Tale, nežno melodično folk meditacijo o mladostniški pravljični fantaziji, ki jo prekrije somrak, polje med pojenjajočo svetlobo in porajajočo se temo kot metaforo za čas, ko se želja umakne sami realnosti življenja. Realnost življenja kot smrtnosti in odhajanja se na trpek, a hkrati tudi dostojanstven ter privzdignjen način vpne v skladbo Don’t Go, posvečeno njenemu dolgoletnemu padlemu kitaristu Martinu Stoneu in v skladbo Born To Die, posvečeno njeni prijateljici, igralki Aniti Pallenberg.

A obe pesmi sta, kot vse ostale, pravzaprav pesmi o Marianne Faithful, ki se v njih razgalja in hkrati sooča sama s seboj, pa najsi to zveni še tako klišejsko in naivno. To namreč ni album, ki bi zvočno slikal določeno podobo, temveč album, ki ga kroji ta podoba sama. Obenem je plošča vabilo v skrajno intimni prostor, ki ga ne narekujeta zgolj besedilo in vokalna interpretacija, temveč ga imenitno tvori tudi spremljajoča glasba. Minevanje v zenitu življenjske poti je zaznamovalo kar nekaj močnejših albumov zadnje dekade, eden zadnjih tovrstnih je bil Cohenov You Want It Darker, s katerim se je ta sodobni trubadur poslovil. Marianne Faithful se ne poslavlja, temveč na skrajno iskren in gracilen način slavi sebe takšno, kot je. Na ta način je s sodelavci zasnovala enega svojih močnejših albumov v dolgoletni karieri.