PAN Records, 2023

Katalonska eksperimentalna pianistka, vokalistka, skladateljica in producentka Marina Herlop je v svojem bistvu popoln primer, zakaj obstaja rek »ko enkrat poznaš pravila, jih lahko kršiš«. Ker je Herlop klasično izobražena pianistka, je iz njene glasbe takoj razvidno, da pravila oziroma teorijo dobro pozna in da je tehnično izjemno natančna, prav zato pa je tako izjemen užitek slišati, ko ta pravila krši, se z njimi igra in jih uporablja v svoj prid. Glasbeničin lanski album, Pripyat, je bil kontemplativen in delikaten, poln vokalnih harmonij, zvončkov in blebetavo zvenečih manter v domači katalonščini in izmišljenih frazah, ki so poslušalko preganjale še dolgo po tem, ko so zapustile njena ušesa. Najnovejši album Nekkuja je najsamozavestnejša stvaritev Herlop doslej. Že ob prvem prodornem zvoku sintetizatorja, ki ostro zareže čez angelsko flavto v uvodnih nekaj sekundah prve skladbe Busa, ugotovimo, da umetnica natančno ve, kaj počne, in predvsem, kaj hoče.

Marina Herlop oziroma Marina Hernández López je svojo ustvarjalno pot začela pri devetih letih z urami klavirja. Nato se je po kratkem premoru h glasbi vrnila šele pri dvajsetih, ko je opustila dvopredmetni študij novinarstva in znanosti in se vpisala na konservatorij za glasbo. Po dveh eksperimentalnih klavirskih albumih, po katerih je bila prepoznana predvsem samo v rodni Španiji, se je za album Pripyat odločila k ustvarjanju pristopiti drugače in se naučila uporabljati program Ableton. S tem je odkrila neomejenost digitalnega snemanja in dodajanja plasti glasu, semplov, tolkal in klavirja, in odprle so se nove razsežnosti. Pripyat jo je pripeljal do svetovne prepoznavnosti, podpisala je pogodbo z berlinsko založbo PAN in igrala na mednarodnih festivalih, kot so Sónar, Dekmantel in CTM. V prehodu iz akustične v elektronsko glasbo so možnosti njene ustvarjalnosti dosegle nova področja, kar pa je resnično razvidno šele na njenem najnovejšem albumu, Nekkuja.

Svet albuma Nekkuja je bogat, bujen zelen gozd, točno takšen, kot je upodobljen na naslovnici albuma. Gozd, poln naravnih labirintov, v katerih se človek rad izgubi ter ob tem spoznava različna bitja, ki tam živijo, in vse skrite kotičke, v katere se lahko zavije in uživa v samoti. Glasbeno pokrajino albuma zapolnjujejo plasti in plasti čarobnih vokalnih harmonij in terenskih posnetkov – žvrgolenja ptic in subtilnega šumenja gozdnega potoka, pa tudi bogati orkestralni klavirji, harfe, električna in akustična kitara ter flavta. Kot smo dejali na začetku, v Herlopinem komponiranju takoj prepoznamo nekakšno tehnično natančnost in obvladovanje glasbene teorije, simfonije, ki jih ustvarja, so namreč izredno kompleksne in večslojne. Pri kombiniranju teh simfonij z elektronskimi elementi glasbe, ki jih vključuje, pa je s tem albumom postala resnična mojstrica tudi v glasbeni produkciji.

Lastnost, v kateri je glasba Herlop resnično specifična, je razpon in igrivost njenega vokala. Čeprav vse izvaja sama, se nekako zdi, da je prisotnih več vokalistk. Njen glas sega od nekakšnega otroškega hihitanja do visokega, skoraj opernega razpona in pomirjujoče, žametne, skoraj raskave kvalitete, kakršno lahko slišimo ob harfi in terenskih posnetkih v skladbi Karada. Tako kot v njenih prejšnjih delih je njen glas postal eno z inštrumenti, v nasprotju s tem, da bi imel zgolj osrednjo vlogo v dramaturgiji njenih skladb. V besedilih je Marina postala konkretnejša, tokrat večinoma pôje v celih frazah, ne samo v nerazločnih delčkih, čeprav se tudi od tega ne oddaljuje.

Nekoliko kratek, a vseeno akcijsko nabit album, ki traja nekaj manj kot pol ure, ima izredno dobro opredeljen dramaturški lok, toda enako bi lahko rekli tudi za vsako posamezno skladbo. Prvi singel z albuma, La Alhambra, ki je osrednja skladba, četrta od sedmih na albumu, se denimo začne s preprostim brenkanjem harfe, ponavljajočim se visokim semplom glasu Herlop, nato pa se z ustavljanjem in vzdihovanjem razvije v ritmično mantro večplastnih vokalov, pri čemer se tolkalni elementi dodajajo in krepijo tako kot plasti vokalov. Nato se tempo ustavi in vrne nazaj v začetno obliko, čeprav z dodanim ritmom, nakar se počasi razpusti v skorajšnjo tišino. Iz te tišine se zasliši pridušen odmev vokala, ki se znova stopnjuje v vse večje in vse bolj dramatične speve, ti pa kmalu prerastejo v kombinacijo vsega, kar smo slišali v prvi polovici skladbe, preden nas ta zapusti s čudovitim, rahlo melanholičnim ponavljajočim se rifom električne kitare. Resnično je vse skupaj verjetno nesmiselno poskusiti opisati z besedami, preprosto je treba slišati z lastnimi ušesi.

Vzdušje na drugi polovici albuma je nekoliko temačnejše od toplih in bujnih prvih nekaj skladb, zadnje tri skladbe albuma pa nekako delujejo kot eno. Ambientalni intermezzo denimo povezuje komad Reina Mora in strašljivo, s špansko kitaro napolnjeno zaključno skladbo Babel. Ponavljanje določenih vokalnih vzorcev in tudi fraz ter specifična kombinacija določenih vzdihov ustvarita nekakšno pot med obema skladbama. Fraza, s katero Herlop odpre album v skladbi Busa – Damunt de tu només les flors oziroma Nad vami so le rože – je izposojena pri Fredericu Mompouju, katalonskem skladatelju, znanem po minimalističnih klavirskih skladbah. Na komadu Babel Herlop ponovi frazo, vendar doda nekaj svojega: Damunt de tu només les flors/Damunt de tu només l'esforç oziroma Nad vami so samo rože/Nad vami je samo trud.

In s tem zadnjim obratom, odmevom njenega srhljivega vokala in krikom zadnjega kitarskega rifa, nam ostane le še to, da se pogrejemo v siju Herlopinega ustvarjalnega prizadevanja, s katerim je resnično ustvarila še eno sodobno glasbeno mojstrovino. Vendar glede na optimistično vzdušje v prvem delu albuma teh zadnjih nekaj skladb in Herlopina igra z besedilom namigujejo na ves nevidni trud; kri, znoj in solze, ki so vloženi v ustvarjanje umetnikovega dela, le za to, da se ob končanem izdelku zazrejo v prihodnost in se že lotijo naslednje stvaritve. Tako kot je Nekkuja nastala ob produkciji albuma Pripyat, je nedvomno v podzavesti Marine Herlop že posajeno in raste novo seme, ki čaka, da se razcveti, poseje in razvije v njeno naslednje veliko delo.