ugEXPLODE, 2022

Album Katyusha sestavljajo trije komadi, med katerimi pravzaprav ni opaznejših razlik, razen v sami dolžini, tako da bi dejansko lahko album sestavljala ena sama dolga skladba, slušno doživetje pa se s tem ne bi kaj dosti spremenilo. Ko se v umetnosti odrešimo vseh uveljavljenih konvencij, predvsem pa same človekove težnje po redu, je rezultat tega predvsem prikaz čistega kaosa, ki nas dejansko vseskozi obkroža. In namesto da se mu poskušamo v čim večjem loku sizifovsko izogniti, se mu povsem predamo in to postane samo bistvo. Glasba tega albuma je kaos. In to kakšen kaos! 

Plošča je nepopustljivo brutalna od začetka do konca. Če ni v dovoljšno opozorilo sama naslovnica, ki jo krasi ogabna podoba obraza, ustvarjena z agresivnimi potezami čopiča v kričečih barvah krvi, nam ob prvih odigranih notah postane kristalno jasno, da nabor komadov ne predstavlja ravno preproste izkušnje. Vendar ne gre za kakršnekoli metalske eksploitacije iz bolj obrobnih odvodov, kot bi se morda sprva zdelo, temveč gre za samo svobodnjaško jazzovsko ekspresijo, ki se najbolj domače počuti obdana v odejo grobega nojza. Ta v nas tudi v najbolj tihih trenutkih vzbuja nelagodje, kot to počno le najboljše grozljivke. Sicer je linija plate nekoliko dinamična in tako ne gre zgolj za zid zvočne gmote, vendar tudi v tako imenovanih najmirnejših momentih ne govorimo o dejanski miritvi glasbenega poteka. Tudi ko se bobnarska kaotika za moment ustavi, nas ne puščata ravnodušne niti saksofon s svojim amelodičnim pristopom, obogatenim z vsemi možnimi kričečimi, skrilečimi in hrupnimi zvoki, ki jih instrument premore, kot tudi ne bas, ki pogosto zveni kot karkoli drugega, le kot bas ne.

Zasedbo sestavlja priložnostno zbran mednarodni trio, vsak instrumentalist podkrepljen z ogromno znanja in izkušnjami v jazzovskem izrazoslovju preko neštetih sodelovanj po svetu s celo plejado glasbenikov različnih glasbenih poti. Glasbenik mehiških korenin, Martín Escalante, s saksofonom presenetljivo vse zvoke ustvarja povsem analogno, brez kakršnekoli pomoči efektov ali druge preparacije instrumenta. Ravno obratno je z basom, za katerega odgovarja Perujec Teté Leguía, ki z uporabo distorzije, violinskega loka, looperja in mnogih drugih preparacij bolj poustvarja atmosfero, ki obdaja celotno glasbo, kot pa dejansko skrbi za klasično vlogo svojega instrumenta. Potem pa je tu še verjetno nam najbolj prepoznaven član, bobnar in ustanovitelj newyorške podtalne založbe ugEXPLODE, zaslužne za promocijo agresivnejših jazzovsko in progresivno obarvanih glasb, tudi današnje Katyushe, Weasel Walter. Ta s svojo prepoznavno manično energijo in praktično povsem aritmičnim pristopom ustvarja grobo zvočno polje, ki pa mu ne manjka tudi dinamike. 

Tukaj je tudi najbolj očitna zasedbina naveza s free jazzom, saj so povsem odvezani od vseh idiomatskih lastnosti svojih instrumentov. Saksofon se povsem izogne melodiki, bas ignorira svojo prvinsko vlogo harmonske podkrepitve celote, na bobnih pa niti za trenutek ne slišimo prepoznavnega beata, kaj šele, da bi nas držal v kakršnemkoli času. Kot je bilo rečeno na samem začetku, pa smo prav tako priča tudi izogibanju vnaprej določenim strukturnim vzorcem, tako da glasba resnično ohranja svobodnjaškost in ekspresijo na prvem mestu. Edino pravilo, ki tako očitno obstane, je sama zvestoba brutalni agresiji. 

Za ta občutek kaotičnosti in nasilja v glasbi je verjetno najbolj zaslužen sam Weasel, ki se s tovrstno vejo umetnosti ukvarja že preko 30 let, vse odkar je leta 1991 ustanovil založbo ugEXPLODE. Ta je specializirana za vse agresivnejše, v nihilizem odete vrste svobodnjaškega jazza in progresivnega rocka, zlasti tako imenovanega brutal proga, ki ga promovira Weasel s svojo dolgoletno prolifično zasedbo, nam že dobro znano The Flying Luttenbachers. Walterjevo splošno odvračanje od konvencionalnega je vidno tudi v njegovem obratovanju založbe, ki je za nekaj let povsem opustila označevanje glasbenih izdaj z logotipi in drugimi oznakami, ki bi opozarjale na sam izvor te glasbe, prav tako pa je vmes že večkrat povsem prekinil z obratovanjem, nato pa se nekaj let kasneje vrnil.

Glasba albuma Katyusha je lahko za marsikoga neprijetna, zlasti v takšni daljši formi, ko vse skupaj prične zveneti kot zgolj sam hrup, brez kakršnegakoli reda, kar pravzaprav tudi je, vendar tokrat z dodano negativno konotacijo. Ker pa v dotični glasbi ni melodij, ni ritmov in ni prave strukture, tudi nima ravno smisla iskati vzorcev, ki bi se pojavljali skozi glasbo in bi tako dobivala smisel preko same forme. Bistvo je v ekspresiji vsakega posameznika posebej, kot tudi v ekspresiji skupine v celoti. Kot radi rečemo, umetnost zgolj imitira življenje in življenje brez dvoma zna biti kaotično, brutalno, nepredvidljivo ter neizprosno, kot je neizprosna glasba našega tria. Kot potrebujemo disciplino, stabilnost, tradicijo in zmernost, potrebujemo tudi sam čisti kaos.