Kit Records, 2017

Prva stvar, ki pride na misel ob poslušanju plošče The Pacific Visions of Martin Glass je ta, da je njen avtor najbrž preposlušal dobršen del diskografij Lesa Baxterja, Martina Dennyja ali pa Arthurja Lymana. Saj veste – tistih skladateljev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojo eksotično, užitkarsko glasbo sproščali travme (ameriške) povojne generacije in napovedali bolj optimistično, tudi potrošniško dobo. Njihove plošče so postale nekakšni soundtracki počitniških paket aranžmajev na pacifiških otokih, v Latinski Ameriki ali pa Afriki, za kar so si radi izposojali elemente avtohtonih muzik iz teh krajev in jih prirejali v očarljive, lahkotne, napol zaresne loungy glasbene kulise. Martin Glass se s svojim prvencem zdaj močno nasloni na njihova izročila, jih hkrati nadvse prikupno posodobi s sodobnejšimi smernicami ambientalne glasbe in (japonskega) sint popa iz osemdesetih ter vse skupaj zapakira v nepretenciozne, bolj fantazijske kot didaktične skladbice. In tega se loti tako prepričljivo, da o plošči že pišejo hvalospeve za elektronsko glasbo specializirani mediji, pa tudi didžeji BBC-ja in NTS-a. Slednji po svoje razumljivo, navsezadnje je album izšel pri NTS-ovi hišni založbi Kit Records, kar pa ne spremeni dejstva, da plošča očara že ob prvem poslušanju.

Resnega odgovora na to, kdo je Martin Glass, zaenkrat še ni. Pri Pitchforku so špekulirali, da gre bržkone za izmišljen psevdonim, sumljivo podoben kozarcu za koktejl. Morda zato, ker je avtorju očitno blizu minimalizem in zato, ker se v komadih pojavi marimba, tudi za aluzijo na Philipa Glassa, dasiravno je izrazno še bližje Stevu Reichu. Povsem možno pa je seveda, da je Martin Glass resnično ime avtorja, ki v tem primeru pač le izvrstno sovpade s samim (kvazi)konceptom albuma. No, pri Kit Records so v spremnem tekstu ob izidu zapisali, da gre za »vročični azijski sen v Tajvan izgnanega ameriškega poslovneža,« na kar namigujejo tudi nekateri naslovi skladb ali pa zvočni vzorci hotelskega osebja. Kakorkoli že, sodeč po premišljenosti, dodelanosti in sami glasbeni vrednosti skladb, zelo verjetno ne gre za prvo avtorjevo glasbeno avanturo, nedvomno pa skrivnostnost albumu doda zanimivo dimenzijo. Kar pa ne pomeni, da je to njegova glavna privlačnost. Zdi se, da mu prej doda nekaj zabavnosti in humorja, glasba pa stoji tudi suvereno sama zase.

Brez dvoma je osrednja referenca plošče The Pacific Visions of Martin Glass žanr exotica, ki se ga je v downtempaških izpeljankah iz devetdesetih let prijel (samo)ironičen predznak. To deloma, predvsem na račun založbine promocije albuma, brez dvoma drži tudi za Glassa, ki se sicer upre na izvirno estetiko exotice iz petdesetih in šestdesetih let. Toda, če so se avtorji te upirali na sanjarjenje o tropskih krajih, Glass fantazira o severnejših krajih, ki jih sodeč po naslovih najdete v Pacifiku, nekje med severom Kalifornije in zahodne Japonske. Reference na Daljni vzhod pa niso naključne. Glass se namreč močno upre tudi na izraze japonskih sint oziroma elektronskih pionirjev, kot sta Ryuichi Sakamoto ali pa Isao Tomita, kar je botrovalo temu, da ploščo zdaj primerjajo tudi z glasbo Susumuja Yokote. Ja, podobnosti v estetiki in pristopu nedvomno so, je pa hkrati res, da je glasba pokojnega mojstra ambientalne glasbe pogosto sugerirala na new age in da se je pod njenim površjem vedno skrivala otipljiva melanholičnost. Glass se na drugi strani upre na sodobno dekadentnost, užitkarjenje ob kozarcu koktajla na kakšni odmaknjeni plaži izmišljenega modernega letovišča, ne beži pa niti pred humorjem. A naj vas to ne zavede. Komponiranja, zvočnega sintetiziranja in navezovanja na različne reference se loti zelo resno in premišljeno, rezultat pa je očarljiva plošča, primerna tako za brezskrbno poležavanje na plaži kot za bolj osredotočeno užitkarsko poslušanje.