Cuneiform, 2014

Če se glasbeni radovednež za trenutek sprehodi po spletju newyorške kitaristke Mary Halvorson, opazi nenavadno podobnost med njeno diskografijo in spiskom njenih zasedb. Z nekaj, a ne dosti pretiravanja namreč ugotovi, da sta si po številu neverjetno blizu. S precejšnjo gotovostjo si tako lahko drzne ugibati, da pri tem ne gre le za kataloško vestnost pri njihovem popisovanju. Da praktično vsaka zasedba, s katero je ta mlada, a izredno prepoznavna in izvirna kitaristka posnela ploščo, šteje tudi kot bend, bi utegnil biti tudi malenkosten indikator same glasbe. Ta se namreč ne zanaša le na spontanost in bogastvo, ki nastane iz trčenja posameznih glasbenih osebnosti. Število zasedb, v katere je glasbenica vpeta, ne zmanjšuje vezi, ki se očitno tkejo med njihovimi člani in torej niti ne želijo biti prepuščene naključju nekega srečanja.

Najbolj trdne so zagotovo v njeni lastni zasedbi tria, kvinteta ali septeta, a teža, ki jo dobijo tudi drugi mali kolektivi v njihovem muziciranju, zaradi tega še ni zanemarljiva. Tako je tudi s triom, ki mu daje ime njihov letošnji prvenec: Thumbscrew. Za razliko od njenih lastnih zasedb ali na primer tiste Chessa Smitha, vsi trije prispevajo s kako svojo kompozicijo. Thumbscrew tako ni še ena kitaristkina zasedba, vendar pa nas, vajene na primer njenega lastnega tria, vendarle tudi ne odpeljejo prav daleč od teh. Muzika je skratka vpeta v določeno disciplino, ki jo daje jazzovsko skladanje, če pri tem razumemo, da je to zgolj način, kako zaživi neki mini kolektiv. A tu je tudi tista čudna plat, ki nam najprej ponuja le malo domačih oprijemališč v melodijah in harmonijah, kasneje pa v tem dejstvu začnemo spoznavati le posebnost in izvirnost nekega idioma, ki gradi svoj vzporedni glasbeni svet. 

Thumbscrew sicer niso trčili skupaj povsem naključno in to se jim dobro pozna. Mlajši brooklynski bobnar Tomas Fujiwara se z Mary peča v raznih zasedbah, v eni izmed njih pa sta dobri dve leti pred izidom pričujoče plošče srečala še v jazzovskem svetu dobro razgledanega basista Michaela Formaneka. Ravno slednji, vsaj po posameznih komadih sodeč, v trio prispeva še največ ritmičnega zagona, s katerim se sicer v jazzu zasidrana zasedba približa tudi sicer mehkejšim rockovskim prijemom. 

Vendar pa zaradi tega ne gre za še en medžanrski hibrid, saj za manjše variacije v zvočnih poudarkih poskrbijo kar člani tria sami. V ploščo nas tako uvede Fujiwarova Cheap Knock Off z mehkim, na basu slonečim zmernim drncem, ki po skorajšnjem pospešku brez glasnih izbruhov spretno zaniha med rockovskim kitarskim riffanjem in ne preglasnim brzenjem ter strumnim bobnarskim korakanjem, a se ne ustavi v nobenem od teh poudarkov. Če so namreč zasedbe in kompozicije Halvorsonove kljub nenavadnosti občasno privzele nekakšne himnične vrhunce predvsem ob prisotnosti pihal, se tukajšnji trio raje zaplete v manj opazne, a zato tudi subtilnejše prevrate, v katerih pa praktično nikoli ne pritegnejo vsi člani istočasno. Zaradi tega prevladuje valeč občutek, komadi pa se vseskozi pomikajo med počasnim skupinskim pletenjem, skorajda fusionovskim brzenjem in sunkovitimi prekinitvami. Rockovski vrhunec je morda Buzzard's Breath, lažnivost naslova Still ... Doesn't Swing pa velja le po bobnarjevi plati, ki jo ves čas »motita« kitaristkino nizanje akordov in basistovo brundanje. Razširitev nekega že tako posebnega idioma je tako prisotna ne le skozi prispevke posameznih članov, pač pa še bolj v njihovem spretnem preigravanju. Le da vsaj na posnetku tovrstna zložnost vseeno prispeva tudi k medsebojnem brzdanju, v katerem bolj »živahen« moment ostaja zgolj nakazan nekje v sicer večplastno strukturiranih komadih.