Firehouse 12, 2012

Mary Halvorson je dovolj neobičajna kitaristka, da si jo je mogoče vtisniti v spomin tudi ob ne nujno presežnih glasbenih dogodkih. Tako si že po nekaj uvodnih akordih v poljuben kos kakšne njenih zasedb ni težko priklicati v spomin koncertne izkušnje, ki smo jo v Ljubljani imeli pred mnogo leti s triom Trevorja Dunna. Ne glede na to, kaj si mislite o omenjenem koncertu – podoba kitaristke, ki na težko podlago iz kitare izvablja res nenavadno zaporedje akordov ter vsake toliko izbruhne v glasno distorziran medklic, vam je morala ostati v spominu. No, omenjena kitaristka je Dunnu 'ukradla' bobnarja Chessa Smitha, dodala jazzovsko izobraženega basista in njen trio že od približno štiri leta starega prvenca odmeva pri sledilcih novih jazzovskih in objazzovskih muzik.

Pravzaprav si je kitaristka v nekaj letih nabrala zavidljivo kilometrino v številnih zasedbah, katerih seznam je na svetovnem spletu precej daljši od njene biografije. V njih se znajdejo tako dinozavri improvizirane kompozicije, na primer Anthony Braxton, ter lepo število mlajših sodelavcev, s katerimi se giblje na sivem področju med avantrockom in neidiomsko improvizacijo. Očitno vpliv New Yorka, kjer se gibljejo tudi njeni soigralci. Trio, ki ga Mary Halvorson po potrebi razširi v kvintet ali septet, sicer ostaja še najbolj jazzovsko usmerjen, vendar to implicira lastno govorico in, kot rečeno, prepoznavnost kljub opazni razdalji že prehojene poti. In če v trio verziji še vedno ostaja v ospredju neobičajna kitarska igra, ob dodatku dveh pihalcev zasedba dobiva nove razsežnosti. Skorajda odstranjeni so živčni distorzirani izbruhi, kar pa ne pomeni vedno tudi umika v nežnost skozi odpoved nepričakovanih zasukov znotraj kompozicij. Te sicer sledijo liričnemu razvoju in lastni logiki, vendar ta poslušalca še vedno vabi v intenzivno poslušanje spričo neobičajnosti, v kateri se pred njegovimi ušesi snuje samosvoja glasbena govorica.

Mary Halvorson, ki sama sicer pravi, da sovraži jazz kitaro, svojo govorico drži v odmiku od solistične igre, zato pa med čudnimi zaporedji akordov ostaja impliciten prostor za lirične in melodične momente. Na pričujoči plošči je to mogoče izkusiti neposredno. Bending Bridges v resnici kombinira zvok tria in kvinteta in kakor je glasba tria ujeta v grajenje kompozicij, jo na drugih mestih nekoliko udomači predvsem trobentač Jonathan Finlayson, ki se mu Jon Irabagon na saksofonu pridruži le za skupno pihalsko igro. Če je tako podoba tria še nekoliko surova, pa se sadovi dolgoletne igre v bolj ali manj enaki družbi tudi že kažejo v improvizatorskem iskanju, ki ga ubere trojica. Tako basistova ali bobnarjeva igra bolj raziskujeta tam, kjer imata več prostora, medtem ko v pihalsko razširjenem kvintetu nepogrešljivo zasvingata in dasta igri kvinteta strumnejši zagon.

Kar pa še ne pomeni, da je Bending Bridges zgolj kolekcija različnih, tu in tam nabranih posnetkov, saj ji omenjene variacije dodajo razgibanost in širino. Brez tega bi se sicer lahko zgolj čudili omenjeni 'nenavadnosti' kompozicij, tako pa je nastavek kvinteta Mary Halvorson skozi njegove različne inkarnacije pravzaprav tudi poštena lekcija iz različnih segmentov improvizacije. Tu in tam kakšen solo, vmes obilo swingaškega zagona, lirično skupinsko igranje, ki pa je navadno zgolj uvod v posamične prelome ali hrupno razgradnjo.