Ghostly International, 2016

Harfa v glavah večine še vedno velja za inštrument rezerviran za orkestrske koncerte ali zaprte institucionalizirane prostore in odre. Marsikdo s to tradicionalistično predstavo o enem najstarejših inštrumentov bi le debelo gledal Mary Lattimore, ko se ta s svojo harfo in looperjem naloži v stari volvo karavan in se odpravi na nastope po manjših alternativnih klubih ter se sproti ustavlja za naključno muziciranje pod drevesi. Med njenimi ljubšimi je mimogrede Jozuetovo drevo. Seveda to ne pomeni, da avtorica plošče tokratne Tolpe bumov ne igra v orkestrih ali da se popolnoma izogiba klasiki, vendar pa se njeno glasbeno izražanje trenutno pretežno giblje med preprostimi melodijami, improvizacijo in eksperimentiranjem z looperjem ali drugimi efekti. Po subtilnem ubiranju strun in melodičnosti spominja na Jozefa van Wissma, med harfisti pa se njena čutnost približa Natalie Lurie, vendar je Lattimore manj popoidna in ne ustvarja z glasom. Po improvizaciji in zvočni ekstravaganci se kdaj približa priznanemu britanskemu zvočnemu raziskovalcu Rhodriju Daviesu, a ne gre tako daleč, da bi zavoljo konceptualnega performansa in poslušanja pokanja strun in gorečega lesa kakšno od svojih harf tudi zažgala, kot je to kdaj storil Davies.

Čeprav se njeno ime še ne pojavlja v širših glasbenih krogih, pa so toliko bolj odmevna imena, s katerimi si je delila odre. Njen talent so med drugimi prepoznali Nick Cave, Thurston Moore, Kurt Vile in Meg Baird. Blizu pa ji je tudi ustvarjanje za filmske soundtracke in spremljanje nemih filmov. Glede slednjega izstopa večletno, še vedno obstoječe sodelovanje z multiinštrumentalistom in njenim občasnim producentom Jeffom Zieglerjem, s katerim sta skupaj ustvarila glasbo za nemi eksperimentalni film Phillipa Garrela iz leta 1968 z naslovom Le Révélateur. Najbolj znano pa je verjetno kar njeno sodelovanje pri dokumentarcu o srbski performerki z naslovom Marina Abramović: The Artist Is Present.

Svoj debitantski eksperimentalni ambientalni solo album The Withdrawing Room je izdala leta 2013, po dveh letih posvečanja raznim sodelovanjem pa mu je lani sledil še podoben Luciferin Light. Izkušnje z road tripa po Ameriki, ki ji ga je omogočila prestižna štipendija neprofitne organizacije The Pew Center for Arts & Heritage iz Philadelphije, pa so nepovratno vplivale na vznik novih zvočnih idej, ki jih je nato izlila v tokrat predstavljeni studijski album At The Dam, izdan marca letos pri neodvisni kalifornijski založbi Ghostly International. Sam naslov plošče je navdahnil esej o mogočnem, a samevajočem Hooverjevem jezu avtorice Joan Didion.

Čeprav pesmi tvorijo smiselno celoto in prehodi iz ene v drugo niso odsekani, je konceptualno album razdeljen na dva dela. Prvi del je avtorica tvori okrog misli o minljivosti in okrog konkretnih bitij - okoli smrti njej ljubega družinskega psa Otisa ter preminulega občudovanega košarkarskega trenerja Jimmyja Valvana. Rezultat sta odi Otis Walks Into the Woods in Jimmy V. Gotovo je v njiju slišati veliko mero žalosti, hkrati pa se zdi, da se Lattimore tukaj vsaj do neke mere zadržuje z uporabo elektronskih efektov. Ta je pogostejša v drugi polovici albuma, v tem delu pa se avtorica raje poigrava s prepletanjem melodičnih vzorcev in variiranjem hitrosti igranja.

V drugem delu je očitna močnejša prezenca prostorov, v katerih so pesmi nastajale, avtorica se tu s svojim inštrumentom ter z večjo mero efektov spušča v imitacije okoljskih zvokov, v glasbo skuša prenesti svoje občutke ob opazovanju morja, puščave ali sončnih zahodov. Na trenutke lahko ob pozornem poslušanju prepoznavamo prav presenetljive podobnosti med zvočnostjo igranega in zvokom motorjev parnika ali kriki galebov. Kljub tematski spremembi tudi v drugem delu plošče prevladujejo umirjene in otožne strukture. V splošnem so deli pesmi repetitivni in počasni, vendar niso v funkciji statičnega in morda dolgočasnega vijačenja razvlečenega zvoka, delujejo kvečjemu pomirjujoče. Repeticijo Lattimore razbija s postopnim nasnemavanjem različnih glasbenih tem eno na drugo, poigravanjem z oktavami, postopnim dodajanjem efektov in ponavljanjem tem v kanonu.

V primerjavi s prejšnjima samostojnima albuma lahko na novem pogrešamo nekaj več drznosti - nojza in raziskovanja, vendar pa je At the Dam tudi mimo tega iskren in logičen dokument avtoričinega potovanja. Kot pojasnjuje sama, ji album predstavlja glasbeni dnevnik, ki bi brez izkušnje potovanja izgubil kontekst in ji zvenel popolnoma drugače.