InFiné, 2026

Dolgoletno prijateljstvo dveh severnoameriških glasbenic, harfistke Mary Lattimore in vokalistke Julianne Barwick, je na začetku leta ovekovečila plošča, na kateri predstavljata kompozicije, nastale ob obisku Pariza. Lokacijo snovanja albuma je pogojevala možnost izposoje redkih primerkov glasbil iz zbirke muzeja, ki domuje v Pariški filharmoniji. To priložnost je ponudilo sodelovanje med založbo InFiné in Philharmonie de Paris, ki si zadnjih nekaj let s predajanjem dragocenih glasbil zgodovinske vrednosti v roke sodobnih glasbenic in glasbenikov prizadevata obuditi preteklost s sodobnim prizvenom, s tem pa ponuditi tudi drugačne zvočne pripovedi sedanjosti. Tako sta glasbenici poprijeli za nekatera od teh glasbil, med drugim za japonski analogni sintetizator Roland Jupiter iz osemdesetih let prejšnjega stoletja in harfo iz leta 1728 mojstra Jakoba Hochbruckerja, ki mu pripisujejo domislico harfe z dodanimi pedali. Ta je zaznamovala nadaljnji razvoj in repertoar tega glasbila.

Mary Lattimore je klasično izobražena harfistka, ki tehnično znanje nadgrajuje z vključevanjem harfe v popularno glasbo. Harfo želi predstaviti kot enakovredno kakšnim drugim, bolj razširjenim inštrumentom. Odkar je kot skladateljica sodelovala s Kurtom Vilom, je prečila indie rock sceno in vmes tu in tam izdala tudi kakšen solo projekt, v katerem je poglabljala sestrsko vez s svojo harfo. Tudi Julianna Barwick kot skladateljica, pevka in producentka goji poseben odnos do svojega glasu in se, vpeta v raznolika sodelovanja, prepušča učenju različnih zornih kotov, ki bi ji lahko ponudili priložnosti drugačnega ustvarjanja z glasom. Kar je sprva počela v zavetju lastne sobe, je sčasoma – zlasti prek soustvarjanja s Heladom Negrom – preraslo v pogosto koncertiranje, različna sodelovanja in tudi ustvarjanje muzike za film.

Julianna in Mary sta torej vsaka iz svoje strani, a s skupno skrbjo za napletanje simbolnega pomena, pristopili k pripravi albuma Tragic Magic, v katerega sta vpletli predstave in interpretacije preteklosti ter lastno občutljivost, dovzetnost za pripovedi, ki se navezujejo na preteklost. Njuna ustvarjalnost je bila podvržena tudi potrtosti zaradi od požarov opustošenih območij v Los Angelesu, prizorov, ki sta jim bili priča ravno pred odhodom v Evropo. In zdi se, da sta iz tega prizemljitvenega občutka sprijaznjenosti z vsem, kar je, morda celo iz občutka praznine, lahko počasi začeli skupno zvočno popotovanje.

Predstavljene skladbe se pred nami razprostrejo kot zares počasi razvijajoči se utrinki. Pripovedujejo zgodbe o štirih spečih princesah, vetrnem templju ali pa staljeni luni, na način, ki domišljiji prepušča prostor in moč, da omisli bivanjsko situacijo ženske, o kateri je izpeta pesem Rachel's Song. Da nas zamota v meglice, ki so in jih tudi ni v skladbi Haze with no Haze, in da princesam v skladbi The Four Sleeping Princesses izriše obraze in napove njihove usode.

Kompozicijsko so skladbe preproste in prizanesljive za nadvse sproščeno poslušanje; so skorajda povabila k meditaciji. Glas Barwick se na albumu prelevi v ptico, ki preleta vsako od skladb in jim dodaja značilne intuitivne dvige in spuste. Harfe, na katere je med snemanjem igrala Lattimore, se pojavljajo v trdno zgrajenih melodičnih segmentih in se ciklajo ter razširjajo v plasti. V sozvočju z nekoč izrečeno glasbeničino željo kombinacija harf, vokala in sintetizatorjev pravzaprav tvori precej dostopno glasbo, ki ambientalen zvok ponuja širnemu poslušalstvu. Obenem pa osvetljuje nabor inštrumentov, ki se jim je v preseku časa morda nekoliko spremenila namembnost, ohranilo pa se je zanimanje zanje in moč radovednosti, ki jo njihov zven obuja.

Naslovnico albuma krasi upodobitev obeh glasbenic, obdanih z bujnim zelenjem ter skritimi in malo manj skritimi gozdnimi bitji, v ospredju pa sta sopostavljena sintetizator in harfa, glasbenicama ljuba sopotnika, obrasla s plazečo se rastlino. Naslovnica z ilustracijo v spomin prikliče podobo gotske tapiserije Ujeti samorog, ki to mitološko bitje prikazuje v obori, obdani s številnimi rastlinami. Odseva človeško zagnanost za prilastitev čarovnih moči in željo po obvladovanju narave, kar pa poraja tragičnost v magičnem v tem čudzbujajočem svetu, ki nas obdaja. Kontrastna občutja žalovanja in čudenja, ki so pomemben del človeške izkušnje, tako naselijo tudi ploščo, kot je Tragic Magic. Delo dveh prijateljic, glasbenic, ki sta si dovolili svojo občutljivost preliti v nekaj skupnega, se prepustiti soustvarjanju prostora za čustvovanje in pripovedi, ki koreninijo v preteklosti in medsebojnem navdihu.