MATTHEW HERBERT: One Pig (Accidental, 2011) (ponovitev 10. 12. 2011 ob 00.30)

MATTHEW HERBERT: One Pig (Accidental, 2011) (ponovitev 10. 12. 2011 ob 00.30)

Oddaja
3. 12. 2011 - 19.00

Britanski zvočni raziskovalec Matthew Herbert je zaključil svoj trodelni projekt, ki se v veliki meri naslanja na njegov dobro znani zvočni manifest, obelodanjen že skoraj desetletje nazaj. Ta mu prepoveduje uporabo vnaprej posnetih zvokov, vse zvočne vire pridobiva večinoma s terenskimi posnetki in ko je en zvok enkrat uporabljen, ga ne sme ponovno vključiti v svoje komade. Serija One se torej zaključuje s ploščo One Pig, ki spremlja zvočno sliko življenja točno določenega prašiča.

* Prva stvar, ki jo moramo opisati pri delu britanskega zvočnega čudodelneža Matthewa Herberta, so njegovi principi obdelovanja zvočne materije, ki jih je pred dobrimi desetimi leti definiral v svojem manifestu. Personal Contract for the Composition Of Music (Incorporating the Manifesto of Mistakes), torej Osebna pogodba za glasbeno kompozicijo, ki vključuje tudi Manifest napak, je v okviru sodobne plesne elektronske glasbe, v katero moramo hočeš nočeš umestiti Herbertovo delo, velik izziv in skorajda revolucionarna poteza. Virtuoz na samplerju si je namreč postavil celo vrsto omejitev pri svojem studijskem delu, ki po eni strani ovirajo, po drugi strani pa kreativni proces naredijo kar se da izzivalen. Zvoki, ki jih uporablja Herbert, ne smejo prihajati iz sintetiziranih virov, ki posnemajo zvok pravih inštrumentov, če se le da, morajo biti narejeni na osnovi terenskih posnetkov, s tem, da istega sempla Herbert ne sme uporabiti dvakrat. Poleg tega manifest spodbuja uporabo naključnih napak v snemalnem procesu, ki razblinijo sterilno povprečje elektronske glasbene produkcije. V teh okvirih je Herbert posnel praktično vse svoje albume, od prelomnega Bodily Functions naprej do zadnje trilogije, ki se imenuje One, sestavljajo pa jo trije dolgometražni zvočni zapisi. Prvega z naslovom One One je Herbert posnel s tonskimi zapisi zvokov, ki jih ob vsakodnevnih opravilih ustvari sam, drugi z naslovom One Club je bil narejen iz posnetkov množice v enem izmed klubov, ki jih Herbert obiskuje kot DJ, zadnji z naslovom One Pig pa je nastal na osnovi zvočnih zapisov življenja prašiča, kot ste verjetno ugotovili že po imenu.

Herbert si je izbral točno določeno žival in ji z mikrofonom sledil od trenutka, ko je prišla na ta svet, pa do takrat, ko je šla pod nož, zelo nazorno je prikazano celo kasnejše zaužitje živali, s cmokanjem in žvečenjem vred. Pri predstavljanju albuma je šel Herbert celo tako daleč, da je organiziral serijo zvočnih dogodkov, pri katerih ne gre le za “live act”, ampak je zvočni del dogodka pospremljen z večerjo, torej kulinarično izkušnjo, ki na nek način še bolj našpiči ideološki diskurz albuma. Herbert se je s hrano sicer ukvarjal že prej, predvsem v okviru zdravega in odgovornega pridelovanja in vzreje, enega od albumov je na primer posnel samo z zvoki zavržene embalaže, v kateri lahko kupimo hrano, in s tem problematiziral sodobni konzumerizem in potratnost. One Pig je torej le logično nadaljevanje njegovega dosedanjega razmišljanja o družbenokritičnih razsežnostih snemalnega procesa, ki pa je lahko mestoma tudi zelo plesen, ritmi so zelo popularni in v tem smislu lahkotno zavajajoči. Ampak to je subverzivna stran Herberta, ki spretno združuje oba ekstrema: izključno telesno komponento plesne elektronike ter intelektualni izziv, ki ga ponuja bolj podroben pogled v njegovo delo.

One Pig je nastajal tako, da se je Herbert na dva tedna oglasil na kmetiji, kjer je rasel njegov prašiček, ter zvočno beležil njegovo bivanje na tem svetu. Nastala je cela vrsta zvočnih zapisov, ki jih Herbert tokrat uporablja zelo dobesedno, saj niso skriti v skrajšane pakete semplov ali so osnova za sestavljanje ritmične podlage komada, ampak lahko slišimo konkretne zvoke prašiča, njegovo kruljenje in vse, kar pač paše zraven. Plošča je v tem nenavadno nazorna in direktna, edini del zvočne slike prašičevega življenja, ki ga je bil primoran izpustiti, pa je samo klanje živali, kjer ni smel biti prisoten s svojim snemalnikom. Na nek način bi lahko to predstavljalo nadvse priročno katarzo, ki pa jo zato zamenja neke vrste zaključna večerja, kjer prašič pečen in dekoriran konča svojo življenjsko nalogo.

pripravil Jure Matičič

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness