Brainfeeder, 2014

Matthew McQueen, alias Matthewdavid je še eden izmed mnogih takoimenovanih 'bedroom producerjev', ki glasbo ustvarjajo popolnoma samostojno ter brez pomoči studijev. Taki so bili vsaj njegovi začetki, preden ga je odkril in podprl Flying Lotus, vsestranski glasbenik in producent ter vodja založbe Brainfeeder, pri kateri je McQueen nato posnel svoj prvi album Outmind. Njegovi lo-fi ambientalno eksperimentalni začetki so bili prežeti z idejami hip hopa ter psihedelike, ki sta tvorila nekakšen odtujen, a globok in pester slog, še danes prisoten v njegovi glasbi. Pri tem kompleksnem združevanju zvokov, ki je bil bližje eksperimentiranju kot kakšni, s substanco povezani smeri, je McQueen glasbo vedno ohranjal dovolj prostorno, kar je poslušalcu omogočalo raziskovanje nekakšnih soničnih pokrajin, v katerih so se lahko vedno našli novi odnosi med posameznimi elementi. Njegov letošnji album In My World sicer ohranja nekaj njegove zvedavosti, a inštrumentalno sicer pestri komadi so tokrat dopolnjeni z njegovim vokalom. S popolnoma zgrešenimi poskusi nekakšnega kvazirapa sicer posreduje preproste in nenavadno spevne melodije, ki pa hkrati posredujejo tudi večinoma popolnoma nezanimiva in s pop floskulami zapolnjena besedila.

McQueen, ki je od zadnjega albuma v osebnem življenju bogatejši za ženo in otroka, je svoj navdih očitno uporabil za raziskovanje novih smeri. Na albumu lahko slišimo kompleksne in na trenutke konkretno prenapolnjene beate, ki so pogosto tako kaotični, da je praktično nemogoče najti trdna tla oziroma nekakšno rdečo nit, ki bi ji skozi komad sledili. Nahajajo se na nekakšni zoprni sredini med svobodno in uokvirjeno glasbo, kjer glasba le redko funkcionira. Pri tem težko govorimo o konsistentnosti tako albuma kot tudi posameznih komadov, saj je cel album kolekcija raznih, sicer zanimivih inštrumentalnih delov, ki pa so prenakopičeni ali pa zbledijo pod docela nezanimivimi vokali. Glasba, ki je nekoč delovala pestro, zanimivo in celo skrivnostno, je v veliki meri izgubila svoj čar. Z vnovičnim raziskovanjem tokrat tudi vokalnih žanrov, s katerimi bi lahko praviloma postal veliko dostopnejši, je McQueen na trenutke morda postal le še težje poslušljiv. V mnogih komadih skoraj karikira soul glasbo, ki jo spremeni v nekakšen nostalgičen elektronski ambient, ta pa je hitro prekinjen in v veliko primerih tudi pokvarjen denimo z nekakšno bas linijo ali kakšnim McQueenovim bizarnim razsvetljenim filozofskim rapom. Ta mešanica tako preteklih kot sedanjih žanrov in podžanrov, ki so vsi povezani z njegovim, na srečo močno sintetiziranim vokalom, na trenutke deluje kot zadnji izdihljaji sodobnega elektronskega podžanra vapor wave, ki pogosto namenoma zveni slabše produciran ter s tem poizkuša karikirati zvok in mentaliteto osemdesetih.

McQueen je želel na plošči In My World razširiti svoj eksperimentalni slog in z novim pristopom k vokalu ter obsežnim navdihom ustvariti nove možnosti za tovrstno glasbo, a pogosto se zdi, da si želi preveč ter da s tovrstno eklektičnostjo vsaj delno izgubi tako pristnost kot sovisnost in konceptualno moč plošče. Plošča je lahko zanimiva v kontekstu spremljanja McQueenove kariere in ima nekatere zares zanimive trenutke, a le stežka jo vidimo kot korak naprej, deluje namreč prej kot spotik.