M.C. SCHMIDT: AQUA SAUVAGE/STUFFED CONCRETE

Recenzija izdelka
2. 3. 2019 - 19.00

Northern Spy Records, 2019

 

Newyorška založba Northern Spy je 15. februarja letos postregla s še eno eksperimentalno poslastico, tokrat izpod rok M. C. Schmidta. Gre za kaseto, izdano v omejeni nakladi stotih kosov. Torej Aqua Sauvage/Stuffed Concrete, ki jo na vsaki strani polni en približno 20-minutni kos čudne muzike. Skladatelj, producent in glasbenik M.C. ali Martin Schmidt je sicer RŠ-evski in širši javnosti znan predvsem kot polovica baltimorskega eksperimentalnega elektronskega dvojca Matmos, ki ga sestavlja skupaj s svojim partnerjem Drewom Danielom.

Po Schmidtovem zadnjem albumu Batu Malablab, ki je kot osrednji vir zvoka uporabil prepariran klavir, ki ga je sicer mogoče na kratko slišati tudi na Aqua Sauvage/Stuffed Concrete, tokrat obravnavani album kot osnovni gradnik uporabi asemblaž raznovrstnih zvočenj, podvrženih elektroakustični obdelavi in obravnavi. Ravno ta polarnost električnosti in akustičnosti je kot rdeča nit skozi album postavljena pod vprašaj. Zdi se nam, da slišimo marsikaj, da nekatere zvoke razumemo in jih lahko umestimo v vsakdanje življenje, spet druge povezujemo z določenimi instrumenti, ves čas pa se sprašujemo, ali so to res ti zvoki ali pa gre zgolj za globoko procesirano elektronifikacijo iz neznanega v kvaziznano.

Gre pri plošči Aqua Sauvage/Stuffed Concrete za onomatopoijo zvokov, na katere namiguje naslov, ali za absolutne zvoke, zvoke same po sebi? Ali se kompoziciji ukvarjata z zvokom samim ali gre za nek skriti pomen, ki naj bi ga ta posredoval?

Če se odločimo za prvo možnost in trdimo, da so vsi zvoki le nosilci samih sebe, ki s pomočjo precej natančnega skladanja tvorijo kompozicijo, bomo krepko razočarani. Že res, da gre za dve očitno večstavčni deli, a stavki pogosto delujejo preveč razpršeni in hkrati iz njih veje premočna želja, da bi šivi služili dejanskemu sestavljanju ali sešitju v celoto. Znotraj posamezne skladbe tako ideje ali stavki mestoma prehajajo eden v drugega, spet drugič doživimo nenaden decrescendo, na katerega je naslednja ideja zgolj malomarno prilepljena. Ko na zvočno sliko gledamo tako oddaljeno, torej hitro opazimo pomanjkljivosti. Vendar če se potopimo v krajino, nas hkrati navduši določeno tu prisotno občutenje domiselne brezbrižnosti, ki jo takoj preimenujemo v premišljenost. Koherentnosti v obliki torej te glasba ne doseže, a skladbi Brass and Grass in Cars and Mars medsebojno referencialnost vseeno pridobita s pomočjo procesiranih zvokov narave, ki se prepletajo znotraj obeh.

Kaj pa najdemo, če se teh kompozicij lotimo zunaj pravokotnih idej o tem, kaj naj bi kompozicije bile in poskusimo v njih najti globlji pomen? Kot element pralnega stroja, ki smo ga spoznali ob prejšnjih projektih dvojca Matmos, nas tudi z albuma Aqua Sauvage/Stuffed Concrete pozdravijo mnogi navidez znani zvoki. Tu se mešajo melodije in zveni, ki bi jih z lahkoto pripisali pihalom, brenkalom in tolkalom, terenski posnetki piščalk, naravnega okolja in človeške interakcije s predmeti ter zvoki neznanih izvorov, a očitno obdelani zvoki. No, nekateri izvori so nam vseeno poznani, v spremnem tekstu namreč založba zapiše, da Schmidt v teh dveh dolgih kolažnih kosih uporablja izseke improvizacij znanih imen, kot so Jason Willett iz zasedbe Half Japanese, Max Eilbacher iz benda Horse Lords, jazz basist Lisle Ellis in Tomoko Sauvage s keramiko in hidrofoni. Vemo tudi, da je uvod drugega kosa muzike na kaseti močno fragmentiran posnetek poezije pesnika Brandona Soma. Ampak vse te informacije se zdijo celo odveč; če namreč spremnega teksta ne preberemo, so vsi v besedilu omenjeni glasbeni citati - morda le z izjemo preveč prepoznavne Tomoko Sauvage - raztrančirani do neprepoznavnosti in je vsa semantika, ki so jo morda nosili v neobdelani verziji, odpravljena. Globlji pomen oziroma pomen zvočnosti izven zvočnosti same je tako precej težko iskati, ker Schmidt ponudi predvsem vtis, da želi biti čisto glasben.

M.C. Schmidt nam torej z Aqua Sauvage/Stuffed Concrete ponudi domiselno mešanico onomatopoije in musique concrete, ki v zaključnih delih obeh skladb uvede tudi nekaj blago naivne melodike. Divja voda, zmerno izrinjena z betonom.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness