MELT YOURSELF DOWN: MELT YOURSELF DOWN

MELT YOURSELF DOWN: MELT YOURSELF DOWN

Recenzija izdelka
8. 5. 2013 - 19.00

The Leaf Label, 2013

 

Melt Yourself Down, ti afrojazzerski kolažerji iz Londona, so prvenstveno muzičarji, ki sodijo na oder in na katere se po možnosti pleše. Od uvodnega saksofonskega funka dalje preprosto veš, da takšno albumsko jajcanje v domači sobi v najboljšem primeru napotuje k imperativu, da te fante slišiš v dostojno glasnem in prepotenem klubu. Da je tako, govori že sama zgodba o genezi benda, katerega idejni oče je angleški saksofonist Pete Wareham. Ta je minulo desetletje vodil punkjazz bend Acoustic Ladyland in po njegovi samorazpustitvi iskal nekaj novega in primerno vznemirljivega. Inspiracijo je našel na neki zabavi, kjer je rolal muziko in spustil štikel nubijskega glasbenika po imenu Ali Hassan Kuban. Na ta komad, ki ga trenutno lahko slišimo tudi v podlagi, se je ljudstvu na plesišču navadno dostojno snelo in približno takšnega efekta si je poželel tudi Pete. V ta namen je zbobnal cvetober glasbenikov z Otoka - poleg njega Melt Yourself Down sestavljajo saksofonist Shabaka Hutchings, ki je s Petom igral v še enem mimožanrskem jazz bendu Polar Bear, pa bobnar Tom Skinner, ki s Shabako muzicira v dveh izredno svežih bendih Sons of Kemet in Hello Skinny, ter basist Ruth Goller, ki ga prav tako poznamo iz Acoustic Ladyland. Poleg teh sta tu še vokalist Kushal Gaya iz zasedbe Zun Zun Egui ter perkusionist Satin Singh iz Transglobal Underground, vse skupaj pa je produciral,  elektronsko zapakiral in pošpikal elektrončkar Leafcutter John. Ta je seveda takisto sodeloval v zasedbi Acoustic Ladyland, mimogrede pa gre tu od projektnih referenc muzikantov navesti še bend Heliocentrics in Mulatuja Astatkeja.

Pri Melt Yourself Down je ves ta glasbeni milje raztopljen v unikaten zvok, v katerem se srečujejo vplivi nubijskih oziroma egiptovskih glasbenikov, kot so Ali Hassan Kuban, Mahmoud Fadl in Salah Rageb, z bolj razboritim zvokom punkfunk Newyorčana Jamesa Chancea, ob strani pa seveda stoji še velikan Fela Anikulapo Kuti ter nenazadnje tudi razgrajači The Ex, na katerih kolaboracijo z etiopskim pihačem Getatchewom Mekuryo kar nekoliko preveč razločno spominja eden izmed komadov s plošče. Ta je sicer kratka zadeva, nemara izdana bolj po sili razmer, pač kot spremljava poletni festivalski sezoni, h kateri - namerno ali ne – glasba Melt Yourself Down nedvomno cilja. Scena tako imenovanih world godb je takšnih medkontinentalnih fuzij žejna kot Sahara vode, ob tem pa seveda ni zanemarljivo, da je pričujoča muzika sicer samosvoja in razburljiva, a je hkrati tudi precej varna in predvidena za efektivno rabo na plesišču. 

Melt Yourself Down so torej prvenstveno ritmična zadeva. Bolj kot pihalca izstopata predvsem tolkalca, karakter pa jim daje fenomenalni vokalist Kushal Gaya, ki celotni zadevi daje nekakšen ritualističen značaj in je še najbližje kakemu afriškemu vraču, ki v neki prečni realnosti pravzaprav groova na odru z Jamesom Brownom, v domači kolibi pa mu na steni seveda visi plakat Fele. Nanj spomni komad Kingdom Of Kush, v katerem čez nekoliko predvidljive saksofonske linije, pri katerih se noben od pihalcev ne spusti z verige, sije predvsem Kushalova vokalna karizma. Na plošči so torej daleč najboljši komadi, kjer se bend ukvarja predvsem z ritmom in ga kratko malo žgejo. Dobre nastavke pripravijo že v uvodnem Fix My Life, ki je daleč najbolj razpuščena in psihedelična skladba na plošči. Nadaljuje jo fenomenalen, štiri krat štiri podložen komad Release, nato pa ga skoraj čisto pri koncu plošče nadigra še komad Mouth to Mouth, še ena drveča zadeva, v kateri zgoraj omenjenega vrača na ljudožerski zabavi dodatno spremlja še Rolandova TB303. Hiperaktivni in igrivi tempo plošče vmes sicer nekoliko popusti s komadi, ki – sicer še vedno nezgrešljivo izdelek istega benda – ne uspejo doseči bolj energičnih in karnevalskih delov plošče. Nemara gre za to okriviti saksofonista, ki se le redko oddaljita od sorazmerno preprostih melodičnih struktur in se bolj malo bavita z bolj ekspresivnimi formati. Več kot dovolj prostora je tudi za osprednejšo vlogo Leafcutter Johna, katerega elektronsko prasketanje in zbodljaji imajo v tej afrolondonski mišungi še precej manevrskega prostora za to, da Melt Yourself Down svoj z vseh vetrov zbran material pretopijo v nekaj, kar ne bo le še en – sicer izvrsten – kolaž, temveč kaka neprimerno bolj unikatna in izzivalna zvočna tvarina. A dotlej bo marsikateri komad s plošče vseeno raztural na plesiščih in nemara je tudi to že dovolj.

 

Melt Yourself Down - We Are Enough

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness