Union Finale, 2022

Zdaj ko je zima objela našo deželo, imamo priložnost predstaviti hladno ritualno godbo kanadskega dvojca Menace Ruine, ki je po šestih letih izdal novo ploščo z naslovom Nekyia. Izšla je pri kanadski založbi Union Finale in je sedmi studijski album dveh glasbenikov Menace Ruine.

Menace Ruine je dvojec, ki je glasbo začel ustvarjati leta 2005, a tedaj pod nazivom M.O.R., kar je bila okrajšava za Menace of Ruine. Leta 2007 sta glasbenika z demom In Vulva Infernum ime nato spremenila v Menace Ruine. Leto kasneje sta izdala prvenec Cult of Ruins, na katerem se tako kot na demu še vedno skriva jedro blackmetalske ustvarjalne godbe. Istega leta, 2008, je izšla njuna druga plošča, The Die Is Cast, na kateri prvič slišimo zvočne oblike, s katerimi je dvojec v nadaljnjih letih gradil svoj opus.

Glasbenika sta se takrat izognila agresivnosti black metala in poslušalcu ponudila veliko bolj mistično godbo. Na plošči The Die Is Cast slišimo elemente ritualnega neofolka, ki nas spomni na glasbo, kakršno bi umestili denimo v srednji vek. Seveda je to konstrukt našega pojmovanja srednjeveške glasbe. Zato je ta asociacija neutemeljena, a je vzdušje na tej plošči vendarle zelo obredno in temačno, kar Menace Ruine ustvarita s precej feed-back hrupa in repetitivnosti. Izplen takšnega glasbovanja je unikaten, zato ju težko zamejimo z žanrskim okvirom. Na trenutke stojita ob boku kakemu dungeon sint projektu, a ima glasba predvsem zaradi čudovitega vokala še vedno močan neofolkovski pečat.

Način ustvarjanja sta glasbenika z leti izboljšala, a ga nista drastično spremenila. Približno vsaki dve leti sta izdala nov album. Po predzadnji plošči Anthems to the Disembodied iz leta 2016 pa je zavladalo zatišje in v nekem trenutku se je zdelo, da je projekt zaključil svojo pot. Letošnja plošča Nekyia je zato presenečenje, in to zelo prijetno presenečenje. Novi material kanadskega benda zveni tako, kot bi si želeli, da bi po vseh letih molka zvenela njuna nova glasba. Torej slišimo vse neofolkovske elemente, ki učinkujejo zelo fatalistično in otožno, predvsem pa nas navdušuje zvočni dizajn sintov. 

Hrup feed-backa in močno distorzirane sintovske linije nadomestijo kitarske rife in ustvarijo apokaliptično vzdušje slovesa. Te sintovske linije so večinoma zelo minimalistične in se ponavljajo v nedogled, kar je ključni razlog, zakaj glasbo tega benda morda najlažje uvrstimo v žanr drona. Umirjene neofolkovske pasaže vzpostavljajo kontrast tej hrupnejši godbi, a obenem vzdržujejo fatalistično naravnanost celotne plošče. Na njej ni trenutka, ko bi vsaj za trenutek uzrli luč ali občutili toplino. Grabi nas občutek nelagodja in pogube, ki sta zavita v ponavljajoče se melodije, pri čemer izrazitejši ritem ni vedno stalnica, a se pojavi ob pravih trenutkih, poseduje šamansko moč in nas posrka v odtujeno stanje duha.

Nekyia je plošča, ki sta jo S. de La Moth in Geneviève pripravljala dolgo; nastajati je začela namreč že leta 2016. V primerjavi s preteklimi skladbami opazimo nekaj več raznolikosti, nekaj drobnih sprememb. V temelju pa je to še vedno skrivnosten glasbeni projekt iz Kanade, o katerem spletni svetovi vedo le malo, a ki je pred dobrim desetletjem enega od koncertov odigral tudi pri nas, v Velenju, skupaj z ameriškim dvojcem Mamiffer. V skladu z enigmatičnostjo glasbenikov Menace Ruine je brez kakršne koli napovedi oziroma opozorila med nas prišla nova plošča Nekyia, se utelesila ravno pravi čas, ob prvih hladnih vetrovih, ki napovedujejo zimo in tudi neizbežen propad sveta, ki mu nova muzika pripravi idealno otožno spremljavo.