samozaložba, 2024

Frank Menchaca, nekoliko starejši, načitani gospod, pisec in slikar pod priimkom Menchaca ob likovnem udejstvovanju in službenem predsedovanju oddelku, ki v Mednarodnem združenju avtomobilskih inženirjev skrbi za trajnostni razvoj ter letalski in avtomobilistični inženiring, od leta 2015 ustvarja tudi glasbo. V glasbenem vesolju interneta lahko najdemo osem izdelkov tega ameriškega multiinštrumentalista, pri čemer po solističnem prvencu z njim s takšnimi in drugačnimi pomagali bolj ali manj sodeluje več drugih oseb, glasbenikov, producentov. Pred nekaj meseci je prvič, odkar se resneje ukvarja tudi z muziko, v sodelovanju s češkim glasbenikom Jaroslavom Nogo spisal in posnel ter izdal ploščo Activity of Sound.

Glasba na plošči zveni zapleteno oziroma dinamično, kdaj pa tudi razsekano. Vključuje različne zvoke, različne globine, preobrate in podrobnosti, ki jih lahko kot značilnosti pripišemo žanrom jazza, ambientale, math rocka, toda glasba je temu navkljub podana z lahkoto. Zdi se, da se v glasbi oziroma zvoku na albumu dogaja več stvari, kot bi jih pričakovali, ko se ozremo po kratkem opisu albuma in glasbenikov, Menchaca s kitaro in klaviaturami oziroma sintetizatorjem ter Noga s perkusijami oziroma bobni. 

Novo ploščo jasneje razlikujemo od preostalih Menchacovih del. Morebiti se najbolj približa albumu face of an emperor iz leta 2019, toda na plošči izpred petih let ne slišimo toliko premišljenih podrobnosti in skladnosti vseh zvočil, prijetne raztreščenosti in hkrati priljudne pesemske spevnosti, takratna plošča pa vključuje tudi vokal glasbenika, ki ga na zadnjem albumu prvič nikoli ne slišimo. Ko slišimo pripoved v skladbi Silence Is Traffic, je to posnetek Johna Cagea, ki premleva zvok, njegov namen in učinek oziroma njuno nenujnost, razmišlja pa tudi o tem, kaj njemu pomeni ali ne pomeni zvok.

S tem poudarkom v mislih, se zdi, je zastavljena tudi plošča dua Menchaca/Noga in se posluša oziroma se po besedah glasbenikov mora poslušati kot sklenjen tok desetih skladb, ki jo sicer redkobesedno opredelita kot suito v desetih korakih in kot delo na presečišču glasbe, šuma in oblikovanja sounda. V pripisu k plošči najdemo tudi citat iz omenjenega premlevanja Johna Cagea, ki ga lahko razumemo kot osnovo za nastanek in snovanje plošče. Z izjemo izsekov iz pogovora s Cageem gre za inštrumentalno razgibano celoto s slikovitimi in sporočilno bogatimi naslovi skladb.

Kakšna od skladb zaradi mnoštva drobcev, vstavkov raznih cingljanj, basovskih in godalnih potez, kitarskih potegov ter nadrobnih bobnarskih udarcev zveni razgrizeno, zato slišimo med zvoki tudi premore, kar ustvarja občutek razrezanosti in prostor za tišino. Glasbenika v opisu povzemata misel o tem, da se povsod poraja tišina, zvok, ki je lep sam na sebi. Ne potrebuje namena ali kalupa. Odnosi med zvoki in nezvoki, odmevi, šepeti sintetizatorja ali tišjimi in rezkimi drobci skladbe razrežejo, najbolj očitno denimo v skladbi The Wait in Four Dimensions. Dvojica večkrat torej tudi dejavno odpre prostor za misel, iz katere, sklepamo, glasbenika izhajata oziroma se z njo strinjata.

Kljub naboru zvokov te dojemamo kot zelo jasno sestavljanko, pogosto zlepljeno tako, da skladbe zavzamejo povsem priljudno pesemsko strukturo, kakšne skladbe lahko opredelimo tudi kot zametke plesnih math rock hitov, drugič pa je lahko ta razslojenost spojena povsem nepretočno, toda celokupno plošča dobro deluje. Skladno z naslovom albuma gre za dejaven zvok, ne toliko za vztrajnost in slojenje, ki bi ju slišali v postrocku, temveč za prekinitve, obrate, tišine, višine, nižine, kračine, dolžine.

Korak naprej oziroma dodelanost plošče Activity of Sound dvojice Menchaca/Noga lahko pripišemo soustvarjanju obeh glasbenikov. Pisanju skladb se je namreč prvič aktivno pridružil Jaroslav Noga, ki sicer že nekaj let sodeluje z Menchaco, toda pred aktualno ploščo zgolj kot izvedbenik z igranjem na različna tolkala in bobne. Album, ki ga poslušamo kot celoto desetih skladb, je udejanjen premislek o zvoku, njegovem učinku, odmevih, odnosih in tišini, ki nastopi, ko je tega konec. Ta razgibana celota se zaključi z nepričakovanim zarezom Silence Is Traffic in Advance of Sleep, ki nas ponese iz skoraj štiridesetminutnega gibanja v kratek, dvominutni spokoj ali pa nas po drugi strani izstreli v neskončen breztežni prostor, ki morebiti ni tako pomirjujoč, ker izključuje nekakšno strukturo težnosti in odpre prostor strašljivemu.