MERCHANDISE: A CORPSE WIRED FOR SOUND

Recenzija izdelka
22. 11. 2016 - 19.00

4AD, 2016

 

Nedavno je izpod okrilja mračne britanske založbe 4AD zdrsnila nova plošča floridskega tria Merchandise. Na njej se srečujejo, izpodrivajo in kopičijo ideje frontmena Carsona Coxa o družbeni omrtvičenosti, osebnostni neizklesanosti ter še čem, ki jih je zasedba učinkovito zvočno uprizorila z elektronskimi tolkali, rjovečimi klaviaturami in z usihajočim glasom. Album pritegne pozornost predvsem zaradi nostalgičnih segmentov, ki se jih na podlagi predhodnega dela Merchandise nismo nadejali. Tudi tokrat je težko reči, da gre za dejansko namero, temveč morda prej za zunanji vpliv družbenih dejavnikov, ki posameznike izrivajo na različne načine, iz česar potem izhaja potreba po ustrezni katalizaciji. Slednje se na plošči mestoma ujema tudi z mračnim glasbenim miljejem 80ih in zgodnjih 90ih let, ki se označuje z različnimi izrazi, kot so goth, industrial, post-punk in shoegaze. 

Na albumu A Corpse Wired For Sound je uprizorjeno oprijemljivo breme, ki ne bo dočakalo razrešitve. Vsaka iskra optimizma, ki občasno uide iz odzvenov distorziranega zvoka kitar, je konsistentno zatrta s kriptično ritem sekcijo, ki se je pritajeno oklepa Coxovo mrmranje in rjoveče petje. Skladbe so slojevito zastavljene z namenom uprizoritve osebnega padca in dekonstrukcije. S sintetično zvenečimi perkusijami in rezkimi klaviaturami truplo iz naslova plošče preko niza slišanih skladb počasi pridobiva na jasni podobi. Slojevita melodična demotivacija ga naredi resničnega, obenem pa protagonist, ki tvori albumsko stvarnost, med vrsticami postaja vse bolj izoliran od dejanskega sveta. Posameznikova bojazen, odtujenost in brezup oživljajo zamišljeni stvor naslovnega trupla, s katerim se še posebej od blizu srečamo v uvodni Flower of Sex in End of The Week.  

A Corpse Wired For Sound oblikuje precej drugačna zvočna estetika od tiste, ki se je pojavljala na zasedbinih albumskih predhodnicah. V kolikor je bila albumska predhodnica After the End's Sound zamišljena kot test, kako zvočno izpiljeno lahko Merchandise zveni, potem je A Corpse Wired For Sound njihov najbolj tematsko osredotočen, melodično oprijemljiv in premišljen album doslej. Je sploh prvi, ki je bil posnet v dejanskem snemalnem studiu. Razlog za to je bila tudi Coxova selitev v New York in posledična opustitev dolgoletne prakse DIY-a, kar pa po drugi strani ni imelo vpliva na njihovo izzivanje lastne zvočne identitete, saj je novi plošček razumljen kot spet novi preizkus, pri katerem se najbrž ne bodo ustalili. Lepota plošče se iskri tam, kjer je zasedba po več izdanih ploščah še vedno sposobna poiskati kristale znotraj svojega kreativnega repertoarja, ki do zdaj še ni naletel na prave omejitve. 

Album, ki prvotno ni bil mišljen kot koncept, se je sprevrnil prav v to. Opremlja ga Coxova iskrena odzivnost na lastne frustracije, ki jih podaja v godrnjavem, tihem, ravnodušnem slogu. Kot bi se utapljal v razpadajočem svetu, na plošči izraženem z mračnimi perkusijami in šumečimi kovinskimi niansami.  

Tovrstne zvočne utopije v posamičnih skladbah morda nehote sprožajo raznolike glasbene asociacije. Skladbi Flower of Sex in End of the Week s svojo ganljivo melodično strukturo opremljeno s poezijo brezupa spominjata na Type 0 Negative, I will Not Sleep Here in My Dream is Yours asociirata na sodobnike Maserati, medtem ko se pri Shadow Of the Truth spustimo v obdobje Songs of Faith and Devotion gigantov Depeche Mode. In vsaj toliko kolikor plošča zbudi konkretnih asociacij je na njej zajetih tudi različnih žanrskih razpoloženj. Right Back To The Start s svojo krautorckovsko podlago in synth-popovskimi premazi izstopa kot najbolj vedra in razbremenjena skladba, katere učinek nato hitro razblini sledeča udarnejša Lonesome Sound. Slednja sama po sebi naredi malo v smeri podpore pravim kreativnim podvigom zasedbe. Prej izpade kot nekaj arhaičnega, saj že sama zasnova skladbe zveni kot konglomerat recikliranih indie scen iz 80-ih. Kot skladba s kasete, na katero si pozabil, da jo imaš nekje doma že dvajset let in ti vse do tega trenutka ni padlo na pamet, da bi si jo zaradi antičnega formata še kdaj zavrtel.

V prehodu od udarnejših momentov se nato ob albumskem zaključku srečamo s skladbama Silence in I will Not Sleep Here. Coxov izčrpan glas se tu zvija med elektronskimi kliki in distanciranimi kitarskimi vpadi. V skladbi Silence je slišati največ različnih zvočnih detajlov, denimo zvene kovinskih resonanc, ki upodabljajo veter, vtis katerega je ključna komponenta prepričljive mračne atmosfere na plošči. S tem dejanjem je protagonist ozvočil opustitev lastnega do meja nerazpoznavnosti preživetega življenja. Gre za Coxovo soočanje z opuščanjem starih načinov in adaptacije na novo. Ozvočitev eksistencialnega prehoda ne izpade histerično ali pretirano jokavo. Kot bi se Cox dobro zavedal, do kam se njegov sogovornik še čuti lakomno pogovarjati o čustveni deprivaciji subjekta plošče. In kar ta album resnično odlikuje je prav spoj slojevitih dramatičnih melosov s poetično subtilnostjo, nevsiljivostjo in zmernostjo.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.