Ansonia Records, 2024

Radovednost je morda že kdaj ubila mačko, ni pa ubila Eblisa Álvareza – prej nasprotno, radovednost ga je že kot majhnega podžgala h kreativnosti. Kolumbijski glasbenik je od mladih nog zvedavo segal po vseh inštrumentih, ki so mu prišli pod roke. Leta 1998 je Álvarez svoje eksperimentiranje z inštrumenti in elektronskimi napravami posnel na kaseto in nastal je projekt Meridian Brothers. Odločil se je za šolanje na Danski kraljevi akademiji za glasbo. Leta 2008 se je vrnil na rodno grudo in postal radoveden, kako svoje na novo pridobljeno akademsko znanje preliti v glasbo zasedbe. Solo projekt s tako številnimi inštrumenti ni bil izvedljiv v živo, zato so se osamelemu bratu Álvarezu leta 2009 pridružili glasbeno študirani kolegi, ki so potrebovali šest mesecev, da so naštudirali komade z njegovih prvih dveh albumov. Álvarez, ki si je v karibskih deželah prislužil vzdevek avantgardnega kitarista, je vse do danes idejni vodja zasedbe Meridian Brothers in z izjemo edini, ki na albumih odigra vse inštrumente oziroma celotno kompozicijo. Z zadnjim izdanim albumom Mi Latinoamérica Sufre bendova diskografija šteje ducat izdaj. 

Če meridij ali poldnevnik povezuje Mehiko, Salvador, Ekvador in Gvatemalo, potem glasba, ki jo igrajo Meridian Brothers, povezuje Srednjo in Južno Ameriko ter vse njene migrante. Álvarez je na albumu Mi Latinoamérica Sufre oziroma Moja Latinska Amerika trpi prepletel kolumbijske ritme šestdesetih in sedemdesetih let, cumbio, afrokaribski ples champeto, glasbe Etiopije in tem dodal še psihedelični rokenrol pečat. V ospredju je kitarska linija, pozornost poslušalke poleg ritmične čarovnije ukrade alter ego, ki ga je ustvaril Álvarez. To je Junior Maximiliano III, folklorist, ki se smili samemu sebi in nastopa povsem prepočasi, zmedeno, v totalnem nasprotju z živahnimi, kompliciranimi ritmi muzike.

Álvarezova hudomušnost se ne kaže zgolj v nenavadnih ritmičnih in melodičnih kombinacijah ter ironičnem vokalu, album Mi Latinoamérica Sufre ponudi tudi simpatična besedila, ki nastavljajo ogledalo sodobni družbi. Navadno ponavljajoči se plesni ritmi cumbie so obogateni s kitaro, ki glasbo vedno znova zapelje v nepredvidljivo smer. Izkušnja poslušanja se zdi kot latinskoameriška verzija Alice v čudežni deželi, ki si jo je izmislil kolumbijski nobelov nagrajenec Gabriel García Márquez. Če gre pri magičnem realizmu za realističen pogled na svet z magičnimi prvinami, potem lahko glasbo Meridian Brothers označimo za magično psihedelično cumbio, na katero pleše radovedna Alica.