29. 11. 2024 – 19.00

Mermaid Chunky: slif slaf slof

Audio file
Vir: Naslovnica / Mermaid Chunky

DFA Records, 2024

 

Marsikatera ustvarjalna duša v mrzlih mesecih, še posebej pa na prelomu v tistega prvega zimskega, poseže po pletilkah ali kvačkah in se po dolgem času spet poda v svet prepletanja niti. Klopčiči volne kar naenkrat preplavijo celoten bivalni prostor in tvoriti se pričnejo takšne in drugačne stvaritve za premražena bitja. Kljub vse večji težnji po vračanju k delu z rokami, ki je seveda nadvse spodbudna, pa je malo tistih, ki bi jih natančno določen tip volne nagovoril do dna duše. Avdiovizualni dvojec Mermaid Chunky, pletilki niti albuma tokratne Tolpe bumov, pa sta v tem kontekstu edinstven primer.

Freya Tate in Moina Moin v svojevrstni postavki ustvarjata že od leta 2017. Njuni poti sta se v študentskih letih združili v angleškem Brightonu. Preden sta se podali v samosvoj očarljiv svet spojka žanrov psytranca, jazza, postpunka, ambientalnega folka in zagotovo še česa, sta skupaj delovali v lokalnem ska orkestru, ki je kaj kmalu na njuno pobudo dobil nov organski naraščaj v obliki skupine samih glasbenic. Po pojavu neumorne želje po nečem svojem pa sta s polnim zagonom izoblikovali duo Mermaid Chunky. V svoj improvizirani lični kaos občasno povabita še kakšno ustvarjalko, v preteklosti sta denimo sodelovali z bobnarko angleške zasedbe Snapped Ankles, Ursulo Russell. Med vajami in razvijanjem novih površin svojega glasbenega kalejdoskopa se otepata kakršnekoli strukture in se prepustita toku miselnih izlivov svoje nakodrane izvedbe. 

Od prvega špila na nekem večeru poezije sta se z leti prikopali do večjih koncertov, med drugim sta bili predskupina ameriški zasedbi LCD Soundsystem. Član te zasedbe je James Murphy, glava neodvisne newyorške založbe DFA Records, ki je izdala njun najnovejši album slif slaf slof. Čeprav Murphyja prej nista poznali, sta po prebranem stavku »povrnili sta mi upanje v glasbo«, ki jima ga je namenil v elektronskem sporočilu, z veseljem pristali na sodelovanje.

Tudi z novim albumom, ki je njun drugi, se glasbenici podata na potovanje med organskim in elektronskim. Elektronika, ki jo vzorčita pod prsti, se spoji z ritmizirano govorjeno besedo in pihali ter raznolikimi stvarilci ritma. Med poslušanjem njune glasbe se zdi, da je pri delu prisotno še malo morje bitij, ki skupaj dihajo kot zelo povezana skupnost. Na nek način na to nakazuje tudi vračanje h koreninam njunega prostora z vključevanjem različnih prvin takratne glasbe. 

V uvodni skladbi céilí, poimenovani po tradicionalnem irskem in škotskem srečanju, pospremljenem s plesom, se spoznamo z zvokom preproste blokflavte. Inštrument taktirko vihti na celem albumu, najizrazitejši pa je v prvi skladbi, v kateri glasbenici zankata zvoke različnih nivojev. Z vsakim novim taktom se skladba postopno bogati, pojavi se mrmranje in vse skupaj se splete v večglasno nihanje. S križnimi koraki se zvok z močjo galopa naglo prestopa okrog glasne entitete, ki se bohoti znotraj nastajajočega kroga. Značaj skladbe pusti pridih davnega zgodovinskega obdobja, ki je po čistem slučaju odkrilo elektroniko in se popolnoma prepustilo vzgibom njenih stvarnic. Poživljajoča tinktura vse prej kot razbarvanega nasnemavanja in preostalih pristopov dvojca nam nemudoma pride do živega in s svojim učinkom ne popusti do konca poslušalske izkušnje. 

V posameznih skladbah ujamemo prisotnost zvokov iz narave, hierarhično najpomembnejšo vlogo pa na albumu igra saksofon, zaklopke katerega pritiska Moin in ki vso svojo slavo dokončno upraviči v skladbi nature girl. Inštrument v skladbi frogsporn razdela nastajajočo kakofonijo, ki je v bolj ali manj izraženi obliki podstat tudi preostalih skladb. Melodija je na albumu tista, ki teži k poplesavanju. Skladba chaperone, ki se začne z nekoliko razvlečenim govorom, se razvije v bolj speven način podajanja besedila in na koncu preide v stanje, v katerem si govorka drzne več. K temu so jo spodbujali prav mrgoleči glasovi glasbenih pripravkov okrog nje, ki svojih zaobljenih robov niso in niso uspeli ohraniti mirnih. 

Album slif slaf slof deluje kot zelo dobro zaokrožena celota. Glasbenici nas vodita po različnih fazah veseljačenja, ki se z zadnjim komadom zaključi v nekoliko bolj umirjeni, toda nič manj kvalitetno izpeljani tehniki zvočenja – skratka, znajdemo se na čisto prijetni, nevsiljivi afterici. Kolektivni ples tančic, pa ne tistih Salominih, ki bi se sklenil z odsekano glavo ali čim podobnim, je nežnemu blagu navkljub močen in živ, nabit z nafrfuleno ritmiko. Pa vendar iz orisane sheme štrli komad medieval, ki je na plošči edini izveden a capella. Vokali so zazankani in si podajajo prostor različnih razsežnosti, glasbena podoba pa je podprta še s preostalimi akrobatskimi elementi njunega glasu. Ne gre za univerzalni klubski benger, vseeno pa skladba uspe najbolje osvetliti prizadevanje dvojca za vključitev ljudskih elementov.

Če svojih pletilk kljub vsemu ne morete spustiti iz rok ali pa vas le tare sindrom zapečkarstva in se vam ne ljubi na najbolj nor žur, si ga s poslušanjem tega albuma zlahka ustvarite v udobju svojega domovanja. Pa poskrbite, da se vendarle odenete z odejo iz pisane volne. 

 

Leto izdaje
Avtorji del
Institucije

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.