Editions Mego, 2012

V tokratni Tolpi bumov poslušamo dvojec vseprisotnih noise težkokategornikov. Govorimo seveda o norveški hrupni stalnici Lasseju Marhaugu in japonskem »noise overlordu« Masamiju Akiti oz. Merzbowu. Čeprav je za njima več kot desetletje sodelovanj v raznih konfiguracijah, pa je plošča »Mer Mar«, ki je izšla pri cenjeni založbi Mego, njuna prva prava duo izdaja.

Na njej lahko slišimo dva dvajsetminutna kosa, ki bi ju lahko pogojno označili kot stari dobri »no holds barred« noiserski improvizacijski session. Vendar je slišani rezultat precej specifičen in manj ekstremen, kot bi morda pričakovali. Tako Marhaug kot Merzbow sodita v tisto branžo noisa, ki jo zaznamuje predvsem temeljna nagnjenost k sledem hrupnosti kateregakoli žanrskega nastavka, najsi bo to eksperimentalna elektronika, drone, dub, grindcore, free-jazz ali še marsikaj drugega. V vseh teh krogih oba s pridom sodelujeta. In pri tem je še najmanj pomembno, od kod njun noise prihaja, saj so orodja, ki jih uporabljata, pogosto težko intelegibilna in spreminjajoča. Na tem področju torej od njiju ne gre pričakovati preveč rigoroznih izhodišč. Na sami plošči „Mer Mar“ se, če je verjeti spremnemu tekstu založbe, omejujeta na pogosto kombinacijo konkretnega zvočenja kovinskih predmetov, analognih sintetizatorjev in seveda gore kitarskih efekt pedalov.

Njuna medigra je precej razpuščena, na trenutke celo zračna, v glavnem pa polna zmernega trušča, prekopicevanj, osciliranj in zavijanj. Izstopata še posebej začetek in konec druge skladbe „Mer“, kjer lahko v prvih minutah slišimo skrivnostno AMM-ovsko elektroakustično brkljanje, na koncu pa udarce in odrezana hreščava pokanja, ki so posledica presežka „overdriva“. Dogajanje hote ali nehote poenoti nekakšna generalna distorzija, ki predvsem s srednjetonsko zamazanostjo ne dopušča izletov v ekstremno nizke ali visoke konce frekvenčnega spektra. Kar je po eni strani škoda, po drugi pa je treba to sprejeti kot estetsko odločitev obeh glasbenikov.

Kljub zlogom naslova „Mer Mar“, ki v različnih jezikih napotujejo na morje, pa se plošča Marhauga in Merzbowa ne vpisuje med tiste noise izdelke, kjer nas v svoja nedra vabijo predvsem oceanske nasičenosti kontinuiranega šuma. Namesto tega njuna igra v ospredje postavi svojevrstno perspektivo defokusiranja, ki prispeva k raztapljanju optike glasbenosti in nam sugerira bolj razvezana dojemanja medsebojne interakcije. To se vrši v razpuščenih, konstantno spreminjajočih se kombinacijah primitivne zvočne gestikulacije, ki se izmika primežu povednih dinamik. Marhaug in Merzbow tako pokažeta veščost in razumevanje implikacij kolektivnega hrupanja, ki kljub obilnemu vnosu in eksplozivnosti ne pomeni infantilnega izživljanja egotripa.

Skorajšnji nezmožnosti poznavanja njune celotne diskografije navkljub lahko rečemo, da „Mer Mar“ iz nje verjetno ne izstopa preveč. Razlog za to moramo iskati predvsem v njuni hiperproduktivnosti, ki bi jo lahko v določenih ozirih označili tudi za hiperprodukcijo. Hkrati pa s tem odražata tudi vitalnost in življenjskost hrupa kot temeljnega ustroja doživljanja sveta ter kot osnovno značilnost vsakršnega zvočenja.