MERZBOW PANDI GUSTAFFSON: Cuts

MERZBOW PANDI GUSTAFFSON: Cuts

Recenzija izdelka
30. 6. 2013 - 19.00

RareNoise, 2013

 

Glede albuma, ki ga predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov, bi lahko v fenovskem smislu govorili o super power triu, fuziji dveh velikih tradicij, ki vam bo odpihnila možgane in natresli še kakšno močno telesno metaforo. Namesto tega pa skromneje raje sledimo ozadju, na katerega asociirata vsaj imeni Matsa Gustafssona in Masamija Akite alias Merzbowa ter privzdigneta obrv marsikateremu ljubitelju zvočnega ekstremizma. Plošča Cuts se na spletu predstavlja kot nov diskografski izdelek vseprisotnega in garaškega pihalca Matsa, drugje pa je opevana v nebo skozi povezave z Reedovo Metal Machine Music ter kakim Coltraneovim izdelkom. A ravno tu je treba sestopiti od iskanja bogov podtalne zvočne produkcije k težki materiji zvoka, ki v sebi ne nosi ničesar zgodovinsko prelomnega. Ali bolje, v sebi ne nosi ničesar, kar bi terjalo osmislitev in vrednotenje zunaj sebe, v takšnih ali drugačnih mitih in legendah glasbene preteklosti. Izleta freejazzerjev v noise ali punkerske vode so se na podoben način lotili že vsaj Last Exit, vendar nam Cuts za razliko od teh ne zbuja vtisa nove odmevne zasedbe – prej le ene od mnogih postaj na vijugastih poteh na njej prisotnih glasbenikov.

Cuts je po Masamijevih besedah nastala kot nekakšen podaljšek skupnega koncertiranja z mladim bobnarjem Balaszem Pandijem, kar nam lahko pojasni predvsem dvoje. Na eni strani njen presenetljivo zamazan, neizčiščen zven, ki daleč od čistih računalniških zank in digitalnih pačenj zvoka prej asociira na obrabljeno snemalno pripravo. A gre vendarle za studijski izdelek, nastal med evropsko turnejo bobnarja in japonske legende hrupa aprila lani v Budimpešti. Če tako Cuts prinaša bolj performativno plat omenjenega hrupneža, pa se po drugi strani tudi švedski pihalec na njej predstavi pretežno kot subtilni upravljavec primitivnih elektronskih mašin, kakršnega lahko na primer slutimo v precej bolj na jazzovsko tradicijo vezanem projektu Swedish Azz. Namesto pričakovane fuzije ohlapno komponirane hrupne temačnosti in monolitnega ter brzečega saksofonskega iskanja vrhuncev tako dobimo nekaj povsem tretjega. In pri tem vloga v povsem lastnih nakazanih ritmih pogreznjenega Pandija nazadnje ostaja ključna v grajenju močnega koncertnega vtisa, ki namesto vzbujanja diskografske strasti prej učinkuje kot vabilo k živi, koncertni izkušnji.

Trije dolgi in dva krajša kosa, ki tvorijo Cuts, so produkt skupne studijske improvizacije. Njihovo zamazanost in nekakšen čuden vtis, kot da gre za slab bootleg, posnet ob glasnem bučanju vetra, je mogoče preseči šele ob upoštevanju starodavne punkerske modrosti: ploščo Cuts se namreč posluša zgolj in izključno kar se da naglas. Bučanje vetra se šele tedaj izkaže kot diferencirano in nadrobljeno upravljanje z v feedback prehajajočo elektroniko, ki mu precej občasno parira tudi Matsovo iskanje saksofonskega zvena. Pri slednjem je tonalnost naključna lastnost, ki pa ji v zadnjem kosu tudi težko določimo resnični izvor, saj se v čudnem popačenju nevarno približa stalno prisotnemu Merzbowovemu elektronskemu bučanju. In če v improvizaciji iščemo strukturo, za njen vsaj vtis v resnici skrbi predvsem bobnar, četudi se ta nikoli v resnici ne zaplete v ritmično stalnost ali dramaturško razpletanje.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness