Nuclear Blast, 2012

Nova plošča zasedbe Meshuggah sodi med najbolj pričakovane metal plošče tega leta. In tudi med tiste, ki jih je nestrpno pričakovalo širše glasbeno občestvo. Švedski prvaki metal kompleksnosti so namreč trenutno ena najbolj originalnih in prepoznavnih delujočih zasedb. Lahko sicer govorimo o njihovih thrash in hardcore izvorih, a redki so bendi, ki postanejo sami sebi zvrst. Med glasbenimi feni tako ni prav nič nenavadnega, če ob kakršnemkoli opisnem vprašanju zgolj skomignejo z rameni in preprosto rečejo »Meshuggah«. Okrog njih se je v zadnjih letih začela spletati scena, predvsem prek bendov, ki jih je navdihnila ta ali ona poteza njihovega izraza, imenovana »djent«. A kot se za katerekoli pionirje spodobi, ostajajo Meshuggah izven kategorij ter vprašljivih zamejitev pod-žanrskosti.

Plošča Koloss je tako predvsem nova postaja razvoja do obisti prepoznavnega, a še vedno radikalnega izraza. Težko, natančno in hkrati organsko ritmiziranje kompleksnih nesimetričnih poudarkov še vedno neizprosno suva. Kitare so še vedno, če ne še bolj nizko uglašene. Vokali pa so še vedno kričeči, monotoni in povsem usklajeni z neustavljivim riffovskim lomastenjem celotne skupine. Večinski tempo je tokrat počasnejši, same skladbe pa vsebujejo manj tematskih prelomov kot smo jih vajeni na nekaterih prejšnjih albumih. Namesto tega je slišati kot bi Meshuggah vso pozornost usmerili v tisto najbolj repetitivno in hipnotično komponento svoje glasbe. Le-ta zaradi ponekod skorajda doomerske počasnosti in teže naredi kompleksnost riffov bolj inteligibilno. Od te točke pa uspejo Meshuggah doseči novo, še višjo raven neizprosnosti in intenzivnosti.  

Če album poslušamo na dah, tako rekoč v enem šusu, se še najlažje zavemo ekstremnosti njihovega podviga. Koloss ne pozna padca intenzivnosti. Je monoton in težak – da, kolosalen v pravem pomenu besede. Tudi tam, kjer je interakcija kitar in bobnov bolj poskočna, celoten flow neizogibno sloni na half-time groove poudarkih in s svojo težo pritiska ob tla prav tako grozeče kot scenariji besedil. V temu pogledu so emblematični komadi »The Demon's Name Is Surveillance« in »The Hurt That Finds You First«. Osnovna nastrojenost pa je očitna že pri prvi skladbi »I am Colossus«, ki ne popušča žanrski umetelnosti ali blaženju soničnega napada.

Pri »Meshuggah« se zdi, da je vsak trenutek – pa naj bo to prepoznaven metalski prijem ali nenavaden poli-ritmični vzorec – plod zavestne odločitve in brezkompromisne umetniške vizije. Kot primer lahko navedem tipično sestavino – z desno dlanjo zadušeno ritmično žaganje nizkih akordov. Kot poslušalec nimam občutka, da je tukaj zato, ker pač spada v metalski način igranja kitare, temveč zato, ker je osnovna sestavina njihovega zvočnega izražanja. Ne gre torej za žanrsko nanašanje, temveč za bolj direkten fokus na sam zvočni udar, ki ga kot skupina proizvajajo. Tukaj poleg uvodnega izstopa tudi predzadnji komad »Demiurge«.

Čeprav se Meshuggah gibljejo v tistih sferah metala, ki so nagnjene tudi k mehanski preciznosti in tehnološkemu normaliziranju zaigranih signalov, pa se zdi, da se pastem teh pristopov spretno izogibajo in ohranjajo organskost. Lahko bi celo rekli, da sterilni preciznosti ne podležejo kot nekemu normativu, temveč jo s svojim igranjem sami proizvedejo. Razlika v energijskem naboju je očitna. 

Na področju besedil Meshuggah ostajajo v že na prejšnjih albumih dodobra razdelanih območjih distopične sedanjosti. Le-to ključno zaznamujeta endemična vseprisotnost sistemskega nasilja ter kaotična večplastnost panoptičnega družbenega nadzora, ki se vrši tako znotraj posameznika kot na področju medčloveških odnosov. V »Break Those Bones Whose Sinews Gave It Motion« se tako dotaknejo začaranega kroga maščevanja; v »I am Colossus« pa glavni tekstopisec in bobnar Thomas Haake razgalja paradoks utelešenja oblasti, ki svoj fantomski obstoj ohranja prek verjetja in masovne hipnoze.

V mehanicistični determiniranosti individualno-kolektivnega dogajanja, ki jo lahko vedno znova razbiramo pa morda najdemo tudi namig za razumevanje temeljnega glasbenega ustroja Meshuggah. Opojno, hkrati nasilno in hipnotično repetitivnost ostrih ritmičnih celic lahko namreč razumemo na precej pesimističen način – kot hrbtno stran produkcijskega procesa, tekočega traka krute neustavljivosti proizvodnje presežka nasilja in užitka. S to ambivalentno noto, ki seveda ne zmanjšuje privlačnosti, pa zaključujemo tudi recenzijo te v več pogledih nadpovprečne izdaje.