Metal Preyers: Metal Preyers

Metal Preyers: Metal Preyers

Recenzija izdelka
4. 6. 2020 - 19.00

Nyege Nyege Tapes, 2020

 

Za izdajo pri založbi Nyege Nyege Tapes so se združili britanska glasbenika Lord Tusk in Jesse Hackett, chicaški vizualni umetnik Mariano Chavez, ugandski vokalist Otim Alpha, multiinštrumentalist Lawrence Okello in bobnar Omutaba. V ugandskem glavnem mestu Kampala so šest tednov ustvarjali in snemali, vmes pa odkrivali srednjeafriško nočno življenje. Projekt Metal Preyers je sicer s svojimi odmevajočimi industrialnimi sinti naravnan skoraj muzejsko, a mu ne manjka plesnih ritmov in usmerjenih zvokov. Posluša se ga lahko tudi z recimo … nepripravljenimi ušesi.

Odkar so kapitalisti trdo vojaško roko nadomestili z nevidno roko trga, do naših ušes večkrat prilezejo kakšna postkolonialna odkrivanja izgubljene umetnosti. Tehnološko in denarno podprti glasbeniki z založbami prvega sveta veselo črpajo in razkazujejo ideje iz povsem drugačnega konteksta, ideje, ki nato le še skrivenčenih nog stojijo ob sili lastnega počasnega uničenja. Nekonvencionalno tradicionalno ustvarjanje lahko v rokah diaspore zaživi v pravični, čeprav medli luči dislocirane žlahtnosti, lahko pa dobi nove razsežnosti v rokah mrhovinarjev glasbene industrije. Včasih se torej navdušenje nad tujo glasbo izrodi v nekakšen eksoticizem, pri katerem se izven pregovornega stika s koreninami glasbo potvarja in udomačuje v usmerjen izraz, ki ga širša javnost lažje prežveči in največkrat tudi hitro izpljune. Težko je biti hvaležen medij za gmotno šibko tujo glasbo. Brž ko vzplamti, že izgori, ko diha, da bi se jo slišalo, pa jo ušesa zadušijo. Fascinira nas tisto, čemur rečemo avtentičnost, a dejansko nas zanima predvsem njena surova prvinska ustvarjalna moč. Bodisi takšno avtentičnost zavrnemo ali pa njeno moč raje užijemo, se potešimo in jo razplajamo. Da lahko zapostavljena umetnost govori sama zase izven spon projekcij, ob boku ne svojemu izpostavljenemu krotilcu, temveč partnerju, mora biti vest obeh čista v smislu, da se ne navdušuje ali sramuje, temveč povsem prepusti v medsebojnem zaupanju in suverenosti.

Metal Preyers je eden izmed izdelkov, ki ugandski alternativni glasbi skozi povezovanje z elektronsko glasbo anglosfere pusti, da zadiha. Oba pola tega družnega projekta sta se močno naslonila na svojo neposredno realnost, da si stilsko nista hodila navzkriž. To potrjuje jasna zvočna slika, v kateri se ne zdi, da bi katerikoli izmed polov vlekel v svojo smer sprotnih dognanj, prej se strumno kotalita po močvari zvokov kot lepljiva gmota, na katero se prime zdaj vokal, zdaj boben, spet drugič kakšen glas narave ali elektronski efekt. Hackett se ne postavi v vlogo scenografa, ki bi ostalim glasbenikom podajal okolje oziroma podlago, temveč se z njimi združi v nežnem plesu, v katerem so glasbeni elementi drug do drugega na videz brezbrižni, kljub temu da se med seboj poganjajo. Vseeno pa album kot celota izpade – in le to bi mu kdo lahko zameril – scensko, ker ekspresija pač ni odlika zelo ritmizirane zankaste glasbe. Filmskost je sicer namerna, vizualni umetnik Chavez je namreč album spremenil tudi v veččutno podobo – Metal Preyers ni le glasba, je doživetje. 

Plemenski ritmi nas potegnejo v lepe melodije, denimo v skladbi Hard Screw. V njej bobni igrajo vlogo, kot smo navajeni, striktno ritmičnega inštrumenta, melodijo pa držijo sinti. Pogosto pa bobni na plošči nastopijo kot tako ritmičen kot tudi melodičen inštrument, kar je specifika srednjeafriške glasbe. V skladbi Peppa jih žvižganje in zamaknjeno petje pospremita v najbolj uho lovljiv kos albuma. Izmenjujoče se zaporedje sintetiziranih zvokov in mističnih tradicionalnih motivov ustvarja sožitje, ki prerašča kalupe tako elektronske kot etno glasbe. Kratke skladbe, kakršni sta Mutaba Abba ali pa Wagani/Fast Screw, nudijo predahe med daljšimi komadi, ki jih sicer ne razumemo, a čutimo, da gre za napeve s specifično obliko kitic. Vsi so podprti z efekti in trdimi izseki žagastih sintov, ki v polni luči zasijejo v skladbi Snake Spit Defender. V poslednji četrtini pa posamezni inštrumenti počasi potihnejo in se zlijejo v povsem ambientalno ozadje. Do konca albuma se poslušalec izgubi v posebnem temačnem svetu, ki ga plošča razgrne. Do neke mere bi lahko potegnili vzporednico z domačim dvojcem Darla Smoking, pozna pa se, da namesto uporabe semplov Metal Preyers sami pletejo starodavne niti tropskih zvokov. 

Prvenec te ekskluzivne ugandsko-britanske naveze je kljub muzejski razgaljenosti ena izmed plošč, ki poveže dva svetova v nekaj, kar ni tam zunaj, temveč tu notri. Ne naslanja se na kičaste plesne ritme, temveč poslušalca popelje v svoje lastno okolje, kjer mu razkaže svojo iznajdljivo ustvarjalnost - brez podtona relativnosti, ker gre za izvajalce brez pravega prostora za ustvarjanje. Plošča torej zaokroži nov mikrokozmos, v katerem se lahko glasbeniki prosto izražajo in brusijo svoje mojstrstvo.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.