Timedance, 2019–2020



 

Interne homoerotične fore v refrenih kultnih komadov pionirjev čikaškega housa ... raba zajebantskih semplov iz otroških risank v UK hardcoru ... infantilen humor in pornografske reference v muzikah Aphex Twina ali Luka Viberta … Trideset let kasneje pa v sferi avantgardne plesne glasbe prevladuje tihi konsenz, da gre za polje resne umetnosti, kakršnemu takšna vulgarnost ne pritiče. Temu pritrjujejo opazke Simona Reynoldsa iz lanskega eseja The Rise of Conceptronica, v katerem avtor izpostavlja pretirani, skoraj posiljeni intelektualizem številnih spremnih besedil aktualnih izdaj elektronske glasbe. Toda že bežen potop v zgodovino progresivne plesne glasbe nam izriše drugačno podobo, ki je že od prvih korakov prepredena s samoironijo, sarkazmom, absurdom oziroma nasploh humorjem vseh vrst in barv. 

Kot je v intervjuju za rubriko The Art of Production portala Resident Advisor izpostavil hudomušni britanski producent Joe, obstajajo različni načini razmišljanja o humorju v glasbi. V polju abstraktnega zvoka je humor kulturno določena kategorija oziroma spekter. V kontekstu zvočnega humorja na eni strani obstajajo zapomnljivi oziroma prijetni šaljivi elementi, v katerih prepoznamo določene reference, na drugi pa abstraktni oziroma neprijetni šaljivi elementi, ki bodejo v uho. Obojim pripisujemo atribut smešnosti, vse pa je odvisno od naše kulturne prtljage. Eden bolj edinstvenih predstavnikov mlajše generacije techno producentov s smislom za humor je londonski zvočni mag Joseph Higgins, ki od leta 2013 ustvarja pod imenom Metrist. Čeprav je doslej njegova glasba izhajala pri različnih britanskih založbah, kot so Black Opal, Where To Now? ali Neighbourhood, pa je tako glede na njegovo vizionarsko estetiko kot kreativni etos Metristov prvi dom bristolska založba Timedance, ki jo na valovih Radia Študent redno pokrivamo že od njene ustanovitve. V samo petih letih je z inovativnim pristopom k sodobni plesni glasbi ter izdajami glasbe ustvarjalcev, kot so Bruce, Ploy in Air Max ‘97b, na presečišču techna, bassa in zvočnega dizajna Timedance postala sinonim za sodobni avantgardni britanski klubski zvok. 

Tokrat se v Tolpi soočamo s prvima dvema deloma nastajajočega Metristovega triptiha futurističnega posttechna z naslovom Pollen, oziroma s poglavjema Pt. I in Pt. II, ki sta izšla junija lani oziroma junija letos. V končni podobi bo šlo za trilogijo kratkometražnih izdaj, ki jih konceptualno povezuje avtorjeva radikalno nekonformistična, takoj prepoznavna, izrazito samosvoja estetika. Kot producent z diplomo iz digitalne glasbe in zvočne umetnosti je Metrist dih jemajoč zvočni dizajner z odličnim občutkom za presenečenja. Njegove neobičajne, basovsko intenzivne, mestoma strašljivo abstraktne in abrazivne, mestoma otroško igrive in kristalno gladke, vselej pa maksimalistične klubske vragolije lahko opišemo kot filigranske, ekstravagantne in duhovite. Ob njegovih zvočnih manipulacijah in lastni nezmožnosti racionalizacije izvorov teh zvokov se poslušalec s povešeno čeljustjo samo čudi nadrealističnim aranžmajem. Včasih njegova glasba namreč deluje, kot bi zvok spreminjala v oprijemljivo materijo in uhajala čez robove posnetka. Poseben užitek predstavljajo tudi pretirane vokalne dekonstrukcije in skrite reference. Tipičen primer je komad KJ Receder, ki s svojo 8-bitno chiptune melodijo zveni kot muzika iz legendarne igre Super Mario Bros, a zadeta na koktajlu steroidov, amfetaminov in LSD-ja. Tisti zgoraj omenjeni humor pa tukaj slišimo v zajebantski rabi sampla I’m so sexy iz vsem znanega komada Sexy francosko-nemškega benda French Affair z začetka tisočletja. 

Metristovo zvočno paleto zaznamujejo prebadajoče eksplozije visokih frekvenc, denimo tiste iz klubske koračnice OB Lopes. Zvok njegovega snare bobna v komadu OL Face You Got pa nas šeška kot bič božji. Izpostavimo tudi komad Closer The TV, ob katerem se nam v mislih izrišejo podobe razigranega otroka, ki z radostjo demagnetizira odsluženi dedkov televizor in pri tem odkriva nepričakovane zvoke. Metristove dramaturško zasnovane aranžmaje na različnih ravneh zaznamujejo mikro zvočni dogodki, predvsem pa skoraj groteskna raba človeškega glasu, ki daleč presega klasično kiborško estetiko. Komad VV Squi s svojimi vokalnimi abstrakcijami, 143 udarci na minuto in številnimi nepričakovanimi momenti denimo izpade kot skrivno orožje, s katerim bodisi popolnoma izprazniš plesišče bodisi ljudi vodiš s čelom čez zid četrte dimenzije. Metrist je pač mojster izkrivljenih, upognjenih, lomljenih ritmov in stisnjenih, raztegnjenih, pregnetenih sintovskih melodij. Podobno kot v primeru starejšega kolega Errorsmitha včasih vse skupaj zveni tako zelo narobe, da je na koncu lahko samo prav. In prav iz tega izvira zgoraj omenjeni izmuzljivi humor njegove glasbe.   

EP-ja Pollen Pt. I in Pollen Pt. II dostavita sedem samosvojih skladb, ki vsaka po svoje ponujajo enkratno poslušalsko doživetje. Metrist v svojih produkcijah premika meje (ne)slišanega in (ne)sprejemljivega. Mnogim bi mimobežno poslušanje njegovih produkcij bržkone predstavljalo muko, v njih se namreč, gledano skozi prizmo klasične forme plesnega bengerja, preprosto preveč dogaja. Obenem pa smo prepričani, da bi prav njegova raba celotnega frekvenčnega spektra, resnično futuristično oblikovanje zvoka in ritmične sinkopacije, ki se igrajo z našimi pričakovanji, ob poslušanju na pravem soundsystemu marsikoga pustile brez besed. Podobno kot pri že omenjenih producentih Joeju in Bruceu je tudi Metristov as v rokavu dinamika med evforičnimi trenutki za plesišča in številnimi kaj za vraga se tukaj dogaja momenti. Ko upoštevamo njegovo avtorsko brezkompromisnost moramo Metrista uvrstiti v sam vrh vizionarskih producentov 21. stoletja, ki še naprej gojijo izvorne vrednote napredne elektronske plesne glasbe, katere nadvse pomembno kreativno gibalo je bil vselej predvsem humor.