Sub Pop, 2020

Hrupni kanadski trio METZ si je leta 2012 z neprizanesljivo agresivnim in mišičastim kitarskim kravalom na istoimenskem prvencu prislužil mnoge slavospeve tako v glasbenokritiški domeni kot pri običajnih poslušalcih. Odmevnost izdaje v kombinaciji z dejstvom, da je plošča izšla pri kultni seattelski založbi Sub Pop, pri kateri bend ostaja do danes, je vodila do tega, da je bil trio brez zadržkov označen za prvovrsten fenomen in svež punkrokovski šus v trebuh privržencev krvavo surovih kitarskih godb.

Kljub precej zglednim ustvarjalnim momentom in v prvi vrsti temu, da je bend svojo gromko, zlasti intenzivno energijo živih nastopov učinkovito pretvoril na albumski format, je bilo v zvoku vseeno moč čutiti nekoliko izkrivljene detajle, potencialne zanke, v katere se bend v prihodnosti zlahka zaplete do nepogrešljive skrajnosti. Govorimo o vtisih godbene živčnosti in idejne suhoparnosti, ki se kažeta v občutljivo enoličnih strukturah komadov, splošneje tudi v samih riffih ter ritmičnih kalupih, ti se bolj ali manj premetavajo v zelo podobnih gruvih. Res je, da večina komadov iz prvenca ter njegovega naslednika useka z ostrim rušilnim zanosom, a domet tega se s pomanjkanjem dinamike in idej pri njihovi konstrukciji precej hitro porazgubi. Podobno je z vokalnim laježem pevca in kitarista Alexa Edkinsa, ki je tako rekoč zakopan pod gmoto disonančnega kitarskega življa, za povrh pa prepojen z učinki reverba in delaya.

V letih ustvarjanja je bilo jasno, da METZ zgolj varno pivotira okoli udobnih in do neke mere efektivnih godbenih obratov iz prvenca in si preprosto ne upa poseči po večjih, bolj tveganih adaptacijah. Sicer pri njih nikoli ni šlo za absolutno porazno udejstvovanje, a prej omenjeni zavirajoči detajli so bili dovolj očitni, da je tisti značilno vihrav in eksploziven temperament postal znatno enoličen, čedalje bolj, če si drznemo reči, pozabljiv.

V tokratnem recenzentskem obratu se posvečamo najnovejši plati tria METZ, izdani oktobra lani, naslovljeni Atlas Vending. Končno lahko pritrdimo, da bend s krepko korajžno držo in z muziciranjem dela pomembne, če ne sedaj že nujne korake naprej. Že v uvodnem komadu Pulse smo priča robatim kitarskim utripom, ki stojijo na pulzirajoči ritmični podlagi in skoraj postrockovskem, recipročnem odbijanju železnega snera in basovske linije. Manj monolitne in enoznačne kitarske živčnosti, dosežene z vpeljevanjem godbene preciznosti in premišljene dinamike, vodi v absolutno večji rušilni odjek. Podobne tendence, enkrat z več energije, drugič bolj prodorne in pronicljive, tretjič v malenkost kompleksnejši strukturni maniri, opazimo denimo tudi v komadih The Mirror, Draw Us In ter Framed by the Comet’s Tail. Ravno v teh prilično ambicioznih momentih bend odločno tvega in stopi zgleden korak naprej v pesmopisju.

Surov lajež vokalista Alexa Edkinsa, ki smo ga sedaj že dobro vajeni, še vedno ostaja, kar pa ni nujno slaba stvar. Če kaj, je osorno renčanje nepogrešljiv adut zvočne slike tria METZ; na plošči Atlas Vending se zdi vsak bolj ali manj intenziven bevsk na svojem mestu, nikoli neavtentičen, nikoli skrajno neotesan ali forsiran. Vsekakor dobrodošlo presenečenje so tudi besedila, ki presenetljivo večkrat razpolagajo z motivi pozitivnih življenjskih vtisov in upanja, česar pri METZ nikakor nismo vajeni, saj ti običajno kipijo z nervozo in frustracijo.

Trenutki več kot očitnega napredka vselej prevladajo nad dejstvom, da ima nekaj komadov na plati še vedno precej preprosto strukturo, nekoliko šibkejšo držo in vsebuje poskuse bolj ali manj zanemarljivih spevnih hookov ter inštrumentalnega pridiha starošolskih pankerskih in posthardrokovoskih kitarskih rokoborb. METZ so z Atlas Vending, solidnim, predvsem pa ravno dovolj korajžnim izdelkom končno dokazali, da so bend, ki ne stagnira in kljub že 13-letnemu obstoju še vedno cilja na razvoj ter napredek v svojem zvočnem kovanju.