N.E.E.T / Interscope, 2013

Četrto dejanje Mathangi Arulpragasam na vprašanja, povezana z glasbenim udejstvovanjem, z ikono znotraj varnega zavetja Universalove podružnice Interscope, odgovarja zgolj z novimi vprašanji. Je nemara uspeh najslabša stvar, ki se je lahko dogodila njeni glasbi, kot so nekje sijajno zapisali? Dozdeva se, da je od začetnih preizkušenj, ko je kot potomka šrilanških priseljencev v predmestju Londona ustvarjala pravi kulturni komglomerat, poln urbanosti, politične sporočilnosti in tradocionalnosti tretjega sveta, minila že cela večnost. 

Prav čas pa je tisti, ki je nekdaj žlahtni antipod konfekcijskega popa ob naraščajoči svetovni prepoznavnosti pritisnil ob steno. Kako tudi ne, spomin na predhodno studijsko ploščo /\/\ /\ Y /\ (Maya), s pomočjo katere se je kot zvočna umetnica poizkušala infiltrirati v mainstreamovski svet in počasi prevzeti njegove nazore, je še kako živ. Nepovezana alegorija informacijske dobe je zvenela prazno, nenavdahnjeno in nedodelano, njene politične dogme pa klišejske in neiskrene. Nasprotno je M.I.A. blestela v navihanih in neukrotljivih izpadih, edinstveni ikonografiji, v formiranju jeznorite podobe, ki se je prav po svoji zadirčnosti razlikovala od sebi enakih pop zvezdnic.

M.I.A. je tako zapadla v svet kompromisov, ki se mu je sprva tako upirala, v letih udejstvovanja je prerasla v svetovni konglomerat, ki je londonsko predmestje in njegovo urbanost nadomestila s tekmovanjem v novačenju referenc, vzorcev in dovtipov iz popularne kulture. Njen glasbeni svet je iz plošče v ploščo pridobival zvočno širino in Matangi pri tem ni nobena izjema. Zvoki Applovih naprav predstavljajo samo eno pogruntavščino, ki krasi nov izdelek. Toda prav na ta račun je njena glasba paradoksalno izgubljala ostrino. Prvinskost. Svežino. M.I.A. je v svojem iskanju ustvarjalne nadgradnje, ki se sistematično nadaljuje že od predhodne zgodbe z  /\/\ /\ Y /\, pogosto podleže svojim visokim pričakovanjem, kot bi svoje vizije ne znala povsem dostojno umestiti v novo okolje. 

Rezultat je tako klavstrofobični zvočni hibrid, pomikanje okrog ideje, ki jo skuša znotraj forme skladbe razviti, a ji to ne uspe vselej. Skladba aTENTion, ki kar tekmuje v ponovitvah korena »TENT«, se po svojem zanimivem uvodnem pristopu kmalu prične sesuvati vase. Albumu Matangi, ki je svoje ime dobil po indijski boginji glasbe, primanjkuje jasnejša usmeritev in nekaj bolj premišljenih strukturnih rešitev, ki so znale zaokrožiti njeno delo in smo jih lahko odkrivali že na njenih uvodnih ploščah Arular in Kala. Skladbe, kot so Bad Girls, Y.A.L.A., Boom Skit ter Know It Ain't Right, tezo le še podkrepijo in hkrati nakazujejo, da se M.I.A. nemara ni še povsem vdala.