Clean Feed, 2017

Po nedavni Tolpi bumov, v kateri smo poslušali ploščo zasedbe CP Unit, se tokrat znova lotevamo izdaje založbe Clean Feed, namreč albuma Nerve Dance, ki ga je posnel kvartet pod okriljem izraelskega altsaksofonista Michaëla Attiasa. Na prvi pogled se zdi, da bi naslov plošče prej ustrezal hrupni in kaotični godbi CP Unit. Vendar se po nekaj poslušanjih morebitni prvi vtis konvencionalnejše muzike razblini in sintagma dobi svoje upravičenje tudi v zvočni podobi.

Ples živcev se tukaj kaže ravno v določeni zadržanosti na robu konvencionalnega, v neki skrajni preciznosti, ki se s tem robom igra, vendar ga ne prestopa. Najbrž bi bil ustrezen pridevnik za opis te glasbe nežnost. Vendar ne gre za nežnost kot ideologem sodobnega revivala romantičnega individualizma, ne gre za nežnost, ki vzdržuje sentimentalnost udobja. Nasprotno, na nevralgični točki ideologema se sproža prav neka ne-nežnost in neka nesedimentarnost.

Attias zveni neopredeljivo, kot bi se ves čas odločal za neko pot, ki pa je nikoli ne ubere, kot da je zadržan na nekakšnem zapletenem križišču. Njegov saksofon je zato pritajen, introvertiran, lahko deluje sramežljivo. Vendar stavi ravno na ta položaj ujetosti. Nastopa, kot bi igral igro the floor is lava, znotraj katere so tla opredeljivost, po njih pa avtor zategnjeno cepeta in znotraj lastne zategnjenosti išče linije bega. Vendar isto igro z njim igra tudi pianist Aruán Ortiz.

Ortiz je Kubanec, nastanjen v Brooklynu, lani je s svojim triom tudi nastopil v klubu Cankarjevega doma. Njegovo latinsko glasbeno ozadje je dobro razvidno in z njim rokuje, ga prevprašuje in ga obenem afirmira v zelo domišljeni maniri. Latinski vzorci lahko zelo subtilno, skoraj neopazno in zato tudi presenetljivo hitro preidejo v free jazz ali v raznorodna druga robna referencialna polja. Potem pa se prav tako hitro vrnejo nazaj. Zdi se, kot da nekako parno dopolnjujejo Attiasov saksofon, kot da gre za asertiven del dueta. Attias in Ortiz pravzaprav plešeta po lavastih tleh, ob čemer je vloga slednjega neprecenljiva.

Gibkost značajsko ekstrovertiranega klavirja saksofonu omogoča osvobajajočo, navznoter usmerjeno napetost. Ortiz vodi Attiasov korak, da bi Attias nato lahko vodil njegovega; raztegujeta se sem ter tja, kot nekakšna v več strani gibljiva harmonika. V majhnosti se tu nahaja inovacija. Mestoma njuna dinamika zveni kot cepetanje na žerjavici, mestoma kot suveren tek po stenah; v enem hipu zvočno sliko zgoščata, v drugem jo premestita v eleganco nekakšnega pervertiranega tanga, ki se razleze po vsem plesišču. Vmes je še nepregledna masa zvočnih ekstravaganc in leg, ki jih je z besedami skoraj nemogoče opisati in ki jih opis niti ne bi mogel izčrpati. Gre za zelo hitro glasbo. Ne hitro v oziru tempa, temveč v načinu, kako delujejo premene, kako širok zvočni spekter zajemajo in kako dobro je ta obvladan.

Johnu Hebertu na basu, ki je pred leti sodeloval s Samom Šalamonom, in Nasheetu Waitsu za bobni, ki smo ga pred kratkim poslušali in gledali na ljubljanskem festivalskem nastopu Archieja Sheppa, lani pa se je festivala udeležil z lastnim projektom, je ob tem dodeljena kompleksna vloga. Klavirsko-saksofonsko igro kar nekaj časa spremljata pridno in pozorno, vendar vanjo ne posegata in sta v odnosu do nje pretežno neavtonomna, kljub opaznim individualnim poetikam.

Energija, ki jo ustvarjata moža v ospredju, poleg rizomatskih plesnih črt zarisuje tudi neko splošno ozadje zvočne horizontalnosti, gladine, po kateri se pleše, ki je obenem ustvarjena negativno, skozi omenjeno izogibanje, obenem pa k njej prispevata tako opisana nežnost kot tudi zvok razpršenega klavirja. Tako je tudi značilno Waitsovo bobnanje nekje na poti med mehanizirano gostoto in elastičnostjo, ki nekoliko spominja na Jonesovo poetiko z A Love Supreme. V takem zvočnem okolju, katerega notranja dinamika se neprestano preliva, lahko v vsakem hipu v ospredje stopita tako Hebert, sicer sam tudi avtor dveh kompozicij s plošče, kakor tudi Waits. Slednjemu je celo posvečena zadnja kompozicija, imanovana kar po njem, Nasheet namreč, s katero bobni vstopijo v ples in enkrat prevzamejo siceršnjo vlogo saksofona, drugič pa vlogo klavirja, v izmenični igri z obema.

Gre za ploščo, ki za vstop zateva nekaj poslušanj, obenem pa je ni lahko izčrpati. Omogoča številne poslušalske izlete, raztegnjene čez 67 minut posnetega materiala, ki se odvija skozi dve dimenziji: na zasanjani bleščeči gladini, v katero se zlivajo vsi zvoki, obenem pa v rizomu, v katerem se drobijo in živahno gibljejo. In gre tudi za ploščo izjemne filigranskosti in gostote ter obenem jasnosti in elastičnosti, ki je omenjena tudi v založniškem muštru. Za še en izziv, s katerim strežejo pri na portugalskem stacioniranem sečišču globalne jazz izzivalnosti Clean Feed.