MICHAEL LAROCCA: JUST A DRUMMER

1039 Records, 2021

Boben. Način sporazumevanja na prostranih savanah afriške celine. Srce klubske glasbe in pravzaprav nepogrešljiv del skoraj vsakršne zasedbe. Zares bi lahko rekli, da je inštrument že samoumeven, čeprav ga v njegovi analogni obliki pogosto nadomestijo elektronski zvoki, ki pa v osnovi služijo enakemu namenu. Narekuje pulz, s pomočjo katerega se lahko skupine ljudi sinhronizirajo v gibanju, kar je nenazadnje pogosto zapostavljena sposobnost, ki si je ne delijo niti vsi sesalci. Danes se bomo osredotočili na boben, ki po eni strani izstopa iz vloge, v katero je bil v stoletjih potisnjen. Po drugi strani pa se prav s tem izkaže za veliko bolj ekspresiven inštrument. Kontrast najdemo v prehodu od ritualistične sinhronizacije k sredstvu komunikacije. V prestopu od narekovanja in ohranjanja pulza, iz spremljevalne vloge na vodilno pozicijo.

Vendar pa stopimo najprej korak nazaj. Ustvarjalec, čigar izdajo Just A Drummer bomo poslušali danes, se imenuje Michael Larocca. Album je izšel pri brooklynski založbi 1039 Records, ki zastopa predvsem eksperimentalno in improvizirano glasbo. Že ime plošče pa namiguje, da je Michael samo bobnar, ki prihaja iz Connecticuta. Tisti, ki bolj vestno sledite screamo glasbi, ga morda poznate kot bobnarja tamkajšnje eksperimentalne screamo zasedbe Foxtails. Tega mu po Just A Drummer sodeč ne bi pripisali, saj se ta album umešča neposredno v miljé proste improvizacije, ki je tako konceptualno kot estetsko precej oddaljena od screama. Vendar je tako radikalno drugačno ustvarjanje logično v kontekstu, v katerem Larocca predrugači vlogo inštrumenta. 

Pri plati Just A Drummer gre tako za eksperimentiranje kot za improviziranje. Postavljanje bobnov na čelo zasedb se bolj ali manj pojavlja v celotnem kanonu jazzovske glasbe, pred tem pa že v avtohtonih afriških žanrih. Takšna praksa od ustvarjalca zahteva razmislek o razmerju med sporočilnostjo in sredstvi sporočanja. Če bi za izražanje veselja na klavirju na prvo žogo posegli po močnem pulzu in durovskih akordih, je podobna poteza pri bobnih morda manj intuitivna. Vendar Michael nadaljuje že razmeroma močno tradicijo. V njegovi glasbi so še vedno prisotni manjši strukturni elementi, ki bi jih lahko označili kot nekakšno protokompozicijo ali konceptualni okvir. Ne zavzamejo tradicionalne funkcije, na primer kot verz in refren ali del A ter del B. So samo sidrišča, okoli katerih ustvarjalec improvizira. Kot zbirka sličic, po kateri drsimo s pogledom in vsakič, ko pridemo do nove podobe, o njej napletemo zgodbo. 

Kljub temu da je Michael nedvomno tehnično izpopolnjen bobnar, bi za izdajo Just A Drummer lahko rekli, da potrebuje še nekaj zorenja. Ideje v skladbah so si na nekaj mestih precej podobne, kar nakazujejo tudi naslovi skladb, ki se pogosto kombinirajo. Pri skladbi Bento ustvarjalec osnuje zvok z zvončki, činelami in drugimi tolkali, ki se teksturno ponovno pojavijo nekaj skladb kasneje na Untitled + Bento. Idejno se povezujeta tudi komada Clock I in Clock II. Oba se začneta z motivom, ki bi ga lahko asociirali z bitjem ure, le da je pri Clock II veliko hitrejši. Takšen idejni prerez skladb in sledenje povezavam med naslovi nas lahko približata razmišljanju ustvarjalca, navsezadnje pa tudi razumevanju glasbe in njene estetike.

Estetsko vodilo glasbe se skriva v njeni neponovljivosti. Čeprav so si izhodiščne ideje med seboj lahko podobne, se Michael z njimi poigrava ter iz njih črpa navdih za improvizacijo, znotraj katere jih potem raziskuje. Vrednost glasbe je tako v različnih interpretacijah osnovnih idej in izkazuje ustvarjalčevo močno kreativnost, prilagodljivost ter odločnost. Album Just A Drummer ujame trenutek glasbenikovega razvoja in omogoča, da opazujemo njegov sedanji, neokrnjeni glasbeni izraz, čeprav ima Larocca še veliko možnosti za napredek. Larocca izpostavi pomen, ki ga ima za mlade ustvarjalce prostor, kjer se kalijo, saj bodo ti gradili na ramenih velikanov proste improvizacije in še naprej kultivirali filozofijo, spiritualnost in prosti izraz, iz katere se glasba napaja. Na albumu lahko slišimo nekaj, kar je prisotno skoraj ves čas, vendar pa temu redko prisluhnemo.