MICROMELANCOLIÉ: Streaming (Never Anything Records, 2018)

MICROMELANCOLIÉ: Niwa (Nona, 2018)

Poljski zvočni pustolovec, nojzer Robert Skrzyński aka Micromelancolié oziroma v zgodnjih letih Mikrodepresja, je eden tistih vztrajnih podzemnih izvajalcev, čigar glasba ne terja dosti besed, čeprav terja veliko misli ... Pravzaprav je kar zaskrbljujoče, kako malo česarkoli konkretnega, otipljivega je najti zapisanega o njem, njegovi muziki in celo njegovih sodelovanjih, tudi po petnajstih letih dela na področju zvočnega in vizualnega izrazja, čeprav nikakor ni delal malo ali skrajno obrobno.

Nekaj razloga za to nedvomno tiči v dejstvu, da je Robert Poljak in da je poljska scena na eni strani seveda širše mednarodno zapostavljena v relaciji do anglosaksonske dominacije, na drugi strani pa sama gromozanska. Drugi, v njegovem primeru gotovo pomembnejši razlog, pa se skriva v dejstvu, da je njegov output kriptičen, zakodiran, očitno totalno refleksiven, vendar zagoneten do meje, ko izraz pustimo v tem primeru muziki in vtisu celote idej ter realnočasovnem trajanju in ne kanoniziranju.

Tokrat njegovo delo v Tolpi bumov obravnavamo prvič, vendar ga na Radiu Študent nismo šele odkrili. Morda velja omeniti njegovo sodelovanje z opaznim norveškim umetnikom zvočnega kolaža Sindretom Bjergom, posebno navdušeno pa vas lahko usmerimo tudi k njegovemu sodelovanju MICROFL▼RSCNCE z Rossom Devlinom, ki ustvarja glasbo pod imenom Wolf Flourescence. Sploh to sodelovanje je tudi iz Roberta potegnilo nekaj najzanimiveje zastavljene muzike v dolgih formatih, ki je z očitnimi vplivi kolažnega nojza in kulture plunderphonics godb predstavila ambiciozne motive dekonstrukcije izvajalca tehničnega glasbenika v 21. stoletju in bila gotovo eden bolje skonstruiranih mostov med motivi post-fonogramske muzike zadnjih desetletij prejšnjega stoletja in novih distribucij informacij ter kulturne vsebine, ki smo je deležni v dobi interneta. Nekakšen radikalen nojzerski vaporwave.

Takšna glasba je hočeš nočeš glasba, ki kljub odsotnosti eksplicitne diskurzivne komponente najjasneje naslavlja aktualne kvantitativne razpustitve sistemov centralizacije, ki so doletele sheme za javno distribucijo glasbe in splošne kulturne dobrine, sistemov, katerih začetku popolnega razpada smo priča v aktualnem zmedenem trenutku. Vsa vednost in vsa sredstva komunikacije doživljajo temeljite premestitve, vprašanja identitete vira pa le nakazujejo smer sicer skoraj fantazmatskih premikov, ki jih nenavadno težko pokažemo s prstom.

Prva izmed dveh izdaj, ki ju predstavljamo tokrat, je ustvarjena kot še en kos v dolgometražni seriji Robertovih refleksij novega sveta interneta. Streaming je solidno skonstruiran EP šestih krajših skladb, ki deluje dobro v naraciji vseh kosov in krovne linije, predvsem pa se ponaša z značilno zmedo virov, kar deluje kot morda najmočnejša komponenta splošnega Robertovega dela, kot nekakšno slavljenje vira in vseh zmožnosti vira po dobi genija in mistifikaciji avtorja. Robert sicer predvidoma vselej ustvarja s sila distribuiranim sistemom tehnične opreme, ki združuje tako inertni šum in brbljanje povratne zanke kot plejado drugih virov, zapletenih in razcapanih v nove oblike. Vendar je njegovo drugo tokratno delo Niwa ravno v nakazanem smislu gotovo prikrajšano za nekaj standardne konsistence, ko se spusti v verjetno predvsem tehnično raziskujočo omejitev in se predstavi z manj zvočnimi viri, manj razgrajanja na najmanjše podrobnosti in manj osredotočenosti na krovno funkcijo izdaje kot celote.