Midwife: Luminol

Recenzija izdelka
28. 7. 2021 - 19.00

The Flenser, 2021

Ponavljanje validira. To še kako drži za vse odvode glasbe in pravzaprav je ponavljanje ključni gradnik, zaradi katerega glasba v taki obliki, kot jo poznamo, sploh obstaja. Ponavljanje fraz, progresij, ritmov, torej delov komadov, je pravzaprav osnova glasbe. Kaj pa, če je repetitivnost potisnjena do ekstrema? Izgubi se smisel premikanja oziroma progresije, a se namesto njega vzpostavi občutek meditativnosti ali transa. To ponavadi velja za razne odvode elektronske glasbe, še posebej tiste bolj plesne. Toda glasba, ki jo obravnavamo v tokratni Tolpi bumov, ni ne elektronska ne plesna, vseeno pa raziskuje koncept repeticije in v njemu išče svoj smisel. 

Luminol je tretji dolgometražec multiinštrumentalistke Madeline Johnston, izdan v okvirju njenega solo projekta Midwife. Madeline svojo glasbo opisuje kot heaven metal, se pravi kot nekaj težkega, a v svoji esenci hkrati lahkotnega. To velja tudi za nedavno izdani Luminol, ki šteje 33 minut in 6 komadov, poimenovan pa je po kemijski spojini, uporabljeni za zaznavanje krvi na prizoriščih zločina, po nečem občutljivem, ki razkrije težko realnost umora. Melanholična kontrastnost pa se ne konča pri imenu. Na naslovnici stoji figura avtoričine matere, a njene poteze so sploščene v temnino, nekoč dragocen spomin zdaj izbrisan in razbremenjen. 

Vrlini repeticije in melanholije, ki zaznamujeta album, sta še posebej razvidni iz besedil. Midwife gibanja v svojih komadih ne dosega z uvajanjem novih delov, pač pa z nadgrajevanjem. Komadi se začnejo z neko umirjeno glasbeno frazo, na katero med njihovim trajanjem dodaja inštrumente, ki jih plasti do končne razbremenitve. Besedila delujejo podobno – ena fraza se cikla skozi cel komad, kdaj se nadgradi, kdaj pa tudi ne, kljub morebitnim spremembam pa v svojem bistvu ostaja enaka kot na začetku. Sporočilnost se v tem načinu presenetljivo ne izgubi – ravno obratno, Midwife uspe poanto zabiti še toliko globlje. Ponavljajoči se verzi, kot sta “Love will break your heart forever” in “My body wants to kill me”, tako resonirajo toliko bolj, kot če bi bile to zgolj enkrat izrečene linije v nekem drugem komadu. 

Repeticija je nedvomno res najmočnejša plat tega albuma, a ga hkrati tudi omeji. Midwife temeljito sporoči močne misli, toda s tem ji zmanjka širše zgodbe. Poante so močne, vendar o pripovednosti žal težko govorimo. Enako velja za aranžmaje, pri katerih ustvarjalka v zameno za plastenje in zvočno grajenje žrtvuje pravo progresijo. Brez enega ni drugega in tu nastane dilema, ali so ti elementi res vredni žrtvovanja. V tem primeru nedvomno so. Midwife igra na svoje adute, torej na ponavljanje in melanholijo, zanju pa žrtvuje, kar je pač žrtvovati treba. Pristop je tvegan in večini izvajalcev se ne bi obrestoval, toda Johnston v njem blesti. Luminol je kompakten album z gosto zvočno podobo in distinktnim zvenom, Midwife pa izvajalka, ki je očitno našla in zacementirala svoj glasbeni izraz.

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness