Samozaložba, 2016

Nocojšnji večer bomo pričeli z zasedbo, ki bo v prihodnjem tednu kar trikrat nastopila na domačih tleh. Mike Parker Trio Theory je trojec na Poljskem živečih glasbenikov, ki negujejo tradicijo post-bopa z občasnimi free impro izstopi.

Sledeča plošča predstavlja tretje udejanjenje projekta Theory newyorškega basista Mika Parkerja, ki pa že nekaj let živi in deluje v Krakovu. Parkerju se na plošči pridružita uveljavljeni bobnar Frank Parker, med drugim delujoč v kvartetu Kurta Ellinga, in tenor saksofonist Sławek Pezda, ki se je preko raznoraznih tekmovanj uveljavil kot eden vidnejših nosilcev štafete Coltrana. Sicer je Trio Theory nadaljevanje istoimenskega projekta, ki je v letu 2011 izdal prvo ploščo Prelude v ameriški kvintet zasedbi, nato pa v letu 2015 še drugo Embrace the Wild v poljski kvintet postavi. 

Tokratni album nas uvaja v intimo tria. Intimo, ki se poglablja v mehkobo zvoka, intimo, ki zaziblje v liričnosti, a tudi neredko zazveni z ostrejšimi zvoki. Intimo, ki jo zaznamo predvsem v odnosu in sodelovanju med glasbeniki, ko kljub vodilni vlogi ne tako prepričljivega saksofona opazimo tudi neizmerni vlogi odličnih kontrabasa in bobnov. Seveda gre slednje tudi na račun miksa in masteringa, pa vseeno. Vse skladbe so bile posnete v živo na turneji, ki jo je trio izvedel v letu 2015. Torej gre za dokument, ki priča o dotičnem trenutku in konkretnih situacijah in ne o studijskem okolju.

Omeniti gre tudi precej zanimive kompozicije tako v oziru forme, harmonskih sosledij kot drobnih dodatkov razširjenih tehnik z namero zvočne barvitosti. V šestih skladbah, od katerih sta bili dve zabeleženi že na prejšnjem albumu, v aranžmaju za drugi Theory kvintet, slišimo odmeve Johna Coltrana, Wayna Shorterja ter Milesa Davisa in njegovega drugega velikega kvinteta. Mike Parker, vodja projekta in avtor vseh kompozicij z izjemo ene, je človek s širokim naborom znanj. Od študija psihologije in študija kontrabasa pa do izpostavljenosti klasični, rock, funk in jazz glasbi. Na plošči Alive out there so precej opazni vplivi jazza in funka, skoraj vsi komadi imajo v ozadju značilno pulziranje funk glasbe. Kar pa zadeva jazz: če bi bil Parker rojen v drugem času, bi imele nekatere skladbe prav lepe možnosti za uvrstitev med tiste večne sodobne standarde, saj je njegova kompozicijska logika prepričljiva v načinu dela z materialom – v preprostosti motiva in njegovi obdelavi, v harmonskih izstopih, v aranžerskih posegih, ki so v oziru tria še toliko težji, in verjetno najpomembnejše – v melodični smiselnosti. 

Težko sicer rečemo, da je izvirnost Parkerjeva vrlina, opazno je namreč, da so mnoge dobre ideje tiste, ki smo jih že kdaj prej slišali v drugi obliki, še posebej z ozirom na Milesa Davisa. Je pa res, da je on tudi eden tistih, ki bi Parkerju to težko očital, saj so, še posebej v svetu jazza, dobre ideje in njihove izvedbe tiste, ki preživijo, se skozi čas transformirajo in prilagodijo. Tiste, ki jih ponotranjimo in na ramenih katerih stojimo. In album Alive out there je odličen odmev tega prepričanja, ki se manifestira v vseh treh glasbenikih.