TUM, 2015

Že po imenih obeh vpletenih, bobnarja Milforda Gravesa in basista Billa Laswella, nam je takoj jasno, da bo tale bobeninbasovski album zvenel precej nadstandardno in, milo rečeno, nekonvencionalno. Razlog je na dlani: oba glasbenika imata za sabo prav takšni glasbeni poti. K obema oznakama lahko mirno pritaknemo raznovrstnost, zaradi česar je njuno delo nemogoče stlačiti v en sam žanrovski predal. Enako velja tudi za pričujoči album, sicer njuno šele drugo uradno zabeleženo glasbeniško snidenje.

Milford Graves, letnik 1941, je bil pomemben sooblikovalec freejazzovskega naskoka v 60. letih prejšnjega stoletja. Bil je član vplivnega New York Art Quarteta, med zvenečimi imeni, s katerimi je redno sodeloval, pa gre omeniti Alberta Aylerja, Pharoaha Sandersa, Paula Bleya, Sonnyja Sharrocka in Johna Zorna. Graves se že vrsto let ukvarja z zdravljenjem z zvokom. V ta namen raziskuje srčne utripe; za vsem nam znanim binarnim srčnim utripom je s sofisticiranimi stetoskopi odkril poliritmije, kompleksnejše ritmike, za katere je ugotovil, da so podobne freejazzovskemu igranju. »Nekaj teh ritmov sem slišal le v kubanski in nigerijski godbi,« je še dodal. Zorn ga je zaradi tega poimenoval za šamana 21. stoletja.

Štirinajst let mlajši basist Bill Laswell se že od začetka glasbenega udejstvovanja konec 70. let prejšnjega stoletja giblje v sila raznolikem spektru zvrsti. Kot glasbenik in cenjeni producent se je uspešno preizkusil v funku in jazzu, dubu, tršemu rocku in noiseu, tradicionalnih in ambientalnih godbah. Njegovo najbolj znano zasedbo Material, ki že od začetka deluje v spreminjajočem se sestavu muzičistov, smo leta 2007 slišali tudi pri nas, na Ljubljanskem jazz festivalu. Med bolj znanimi izdelki tega lastnika založbe Axiom in člana kultne jazz-noisovske zasedbe Last Exit je tudi vpliven album Future Shock Herbieja Hancocka.

Album Space / Time – Redemption ponuja pet daljših skladb, ki malone vse že z naslovom opredeljujejo koncept albuma. Naslovi Eternal Signs, Another Space, Another Time nam tako skupaj z naslovom albuma sugerirajo glasbo, ki se poigrava z znanimi obrazci prostora in časa ali prostor-časa, kot radi fiziki porečejo, ter poskuša z improvizirano igro premakniti naše dojemanje omenjenih pojmov. Skladbe so izrazito meditativne, a seveda daleč od kakega newageevskega šmorna. Čeprav je v skladbah vseskozi čutiti enolično, monolitno brnenje, drone, ki nas kaj kmalu prevzame, se na površju ves čas dogaja na več ravneh.

Medtem ko se Laswell dostikrat predaja plavajočim, plapolajočim in mehkobnim basovskim linijam ter v skupno zvočno sliko vnaša tudi kak zvok iz svojih mašinic, Graves igra popolnoma po svoje. Ves čas razpršeno, kot bi sledil več melodijam hkrati, z bogatim arsenalom tehnik igranja. Kljub tej takoj slišni razpršenosti bobnov Graves na nek nedoumljiv način ostaja v jedru dogajanja. Da je njegovo ritmiziranje še kako samosvoje, priča tudi sam Laswell, ki pravi, da je »razumevanje enkratnega ritmičnega pogona in razdrobljenih zvočnih vzorcev Gravesove plemenske matrice podobno poskusu usklajevanja deževnih kapelj«.

Povedano je lep umski približek tistega, kar oba počneta na albumu: se prepuščata nepredvidljivim vzgibom in slikata enkrat pomirjajoče, drugič spet bolj nemirne teksture, ki jih ni mogoče preprosto doumeti. V skladbah je veliko subtilnega; pod najbolj izstopajočimi zvoki je še veliko slojev, barv in ritmičnih ter harmonskih vzorcev, ki, kot sugerirata v naslovu albuma, terjata ves poslušalčev čas in prostor, tako zunanji kot notranji, ter odrešitev obeh pojmov od verig banalnega vsakdanjika. Čeprav sodi ta album v tiste, ki delujejo kot brezhibna celota in bi bil greh izpostavljati posamične komade, bom podpisani zavestno grešil in zaradi imenitne ujetosti obeh glasbil v večpomensko zvokovno mrežo s prstom pokazal na skladbo Sonny Sharrock, ki sta jo poimenovala po pokojnem kitaristu, s katerim sta oba sodelovala. Poglobljeno muziciranje za poglobljeno poslušanje. Počasna glasba za hitre čase. Redka dobrina!