MILKO LAZAR, ZLATKO KAUČIČ: Ena / One

MILKO LAZAR, ZLATKO KAUČIČ: Ena / One

Recenzija izdelka
19. 4. 2015 - 19.00

Klopotec, 2015

 

Delo Ena impresivnega dueta Kaučiča in Lazarja ima več vstopnih točk. Če se izognemo goli in vnaprejšnji fascinaciji nad dvema osebnostma – izogib v tem primeru ne more biti preveč lahkoten – se lahko na primer ustavimo ob pogosti recenzentovi zagati razmerja med improvizacijo in kompozicijo. A če se zagata, ki marsikdaj to sploh ni, v tem primeru zdi že močno prežvečena, nas vsaj na prvo žogo tja vrača Lazarjev zapis na ovitku plošče. V vsakem primeru pa, kot je opazil že Sigicev recenzent, plošča kot taka zadobi zaokroženo obliko, ki še zdaleč ni le slučajen ulov priložnostnega snemalca v diskografsko mrežo.

Zlatko Kaučič in Milko Lazar sta si utrdila svoji glasbeniški identiteti na ločenih področjih, a vztrajno in kontinuirano skozi mnoga leta. Zlatko je ob tem na pričujoči frekvenci zasledovan nekoliko bolj. Tako ga ne poznamo le kot trdoživega ustvarjalca in tudi mentorja v glasbeni improvizaciji, pač pa tudi kot avtorja številnih ambicioznih mednarodnih projektov ter izredno samosvojega tolkalskega solista. Milko Lazar je kot dolgoletni član Big Benda RTV Slovenija ter komponist in izvajalec sodobne komponirane glasbe morda poznan nekoliko drugačnim krogom, ki pa se predvsem v zadnjem desetletju aktivneje vrača tudi kot član manjših zasedb jazzovske improvizacije. Skupaj sta se začela pojavljati jeseni leta 2013 na redkih koncertih, a glede na nedaven koncert v Kinu Šiška je sedaj že mogoče govoriti o trajnejšem in kontinuiranem srečanju.

Kot smo namreč navajeni vsaj ob Zlatkovi poti, se tudi tokrat izvajanje improvizirane glasbe ne zanaša le na mitični trenutek, pač pa pripoveduje zgodbo, ki na različnih koncertih dobiva različne vsebine. Na plošči Ena sta posneta dela njunega drugega in tretjega koncerta, prvi del novembra 2013 v Novi Gorici, drugi marca lani v ljubljanski Stari elektrarni. In četudi je vsak dodaten pomen zvoka tu naknaden in tudi povsem subjektiven, pa je nesporno, da dvojica deluje odlično v več ozirih.

Vrnimo se sedaj k Milkovemu zapisu, ki sicer ne poda kakega posebnega koncepta, a poudari improvizirani in nedogovorjeni značaj pričujoče igre. A ta poudarek nujno spremlja poslušalska ugotovitev: Kaučič in Lazar očitno improvizirata v zgodbi in v celoti, ne zgolj v sukcesiji mikrodogodkov. A k temu je vendarle usmerjen tudi izbor, ki v mnogočem med obema koncertoma izpostavi ponavljanje ne le kot način igre, ampak kar v obliki nekaterih spontanih kompozicij, kot je na primer skladba Pena / Zone s svojimi drobci melodičnih obrisov.

Podobnih vračanj je na plošči še več, a gre znotraj tega res bolj za načine komuniciranja obeh glasbenikov. Oba namreč osnovni instrumentarij razširita, Kaučič s številnimi zvonci in manjšimi zvočili, Lazar pa se poigrava tudi z notranjostjo klavirja in tako na primer v Jekleni gori ali Prenapeti izraziteje izpostavi perkusivnost svojega instrumenta. Sicer pa se posamezne skladbe raztezajo od drobnih impresij, vračajočih se melodičnih obrisov, do daljših, počasnejših, pa tudi zvočno raznolikejših kosov.

Poleg tega pa sta za vsak del plošče po en kos muzike prispevala individualna avtorja, kar je dalo rezultat v nekoliko počasnejši in veličastnejši igri. Tako si v Lazarjevi Lepeni počasi sledijo akordi, ki jih Zlatko šele ob stopnjevanju obloži z lastnim drncem. Drugi del plošče otvori Kaučičeva Refletiva, ki sicer ob minimalnem barvanju perkusij dobi bolj melanholičen prizvok, zopet skozi Milkovo zadržano igro. Sicer pa se drugi del nadaljuje morda v nekoliko bolj razgibani napetosti med samimi skladbami, ki v nekaj krajših kosih potek plošče pohitrijo, premečejo in v nekoliko drugačnem aranžmaju, z Lazarjem na zopet počasnejšem saksofonu in s Kaučičevim zanesenim vokalom vrnejo v počasnejši tempo.

Plošča Ena / One si vse prej kot prizadeva poenotiti raznolikost vtisov, prebliskov in iskric, ki so se spletli na tistih dveh začetnih srečanjih Kaučiča in Lazarja. Rezultat je daleč od jazzovske plošče, ki pa vsekakor uspe združiti kar nekaj nasprotij. Zvočno bogata, pretanjena in nikoli preobložena, hkrati spevna in abstraktna ter polna vtisov.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness