MILKO LAZAR/ZLATKO KAUČIČ: SECOND ROUND

MILKO LAZAR/ZLATKO KAUČIČ: SECOND ROUND

Recenzija izdelka
29. 5. 2016 - 19:00

Založba Klopotec, 2016

 

Plošča Second Round predstavlja spoj bobnarja, skladatelja, mojstra improvizacije in glasbenega gurmana Zlatka Kaučiča ter Milka Lazarja, za katerega veljajo isti atributi, le da operira z več glasbili, natančneje vsaj s saksofonom in klaviaturami, vendar ne mara oznake multiinštrumentalist. Prihajata iz ločenih ustvarjalnih okolij, vendar sta si sorodna v obilici referenc iz jazzovskega udejstvovanja in v pisanju glasbenih del za filme in plesne ter gledališke predstave. Nikakor ne moremo mimo neposredne omembe Kaučičevega umetniškega vodstva Festivala kreativne in improvizirane glasbe v Šmartnem in zasedbe Kombo B, v kateri spodbuja sodobno glasbeno produkcijo in ustvarjanje na področju jazza in etna ter Lazarjeve jazz-rock skupine Quatebriga iz 80-ih, njegovih bolj komponističnih del za Big Band RTV Slovenija ter odmevnih rednih sodelovanj z Edwardom Clugom. Lahko bi sledil zaključek, da je Kaučič bolj improvizator, Lazar pa bolj komponist, vendar pa njuno sodelovanje kaže nasprotno.

Po dolgih letih prijateljevanja sta se leta 2013 končno odločila še za prvo skupno glasbeno eksperimentiranje v inovativnem in rahločutnem projektu Tihožitja slovenskih pokrajin, lani pa sta svoje sodelovanje izdala še na prvencu One/Ena. V drugi rundi njune skupne zabeležene muzike se je Lazar Kaučičevemu setu bobnov in tolkal pridružil za električnim klavirjem Rhodes, s sintetizatorji z dodatnim analognim filtrom, z računalnikom, wah-wahom in looperjem, slišati pa je tudi saksofon, čeprav na plošči ni posebej naveden. Seveda je treba na tem mestu opozoriti na improvizacijsko naravo plošče, ki je posnetek lanskega živega nastopa na Gradu Kaprice v Kamniku in štiriminutnega vpada z naslovom Bureaucratic Crunch s Festivala kreativne in improvizirane glasbe v Šmartnem. Zvok na plošči je posledica grafičnega programerja, sicer pa velikega obsedenca z glasbo in vodje založbe Klopotec, Iztoka Zupana, ki je za kvaliteto zvočnega pretoka skrbel že pri koncertnih posnetkih njune prve plošče.

Glasbeno sporazumevanje obeh godbenikov se giblje med omejenostjo njunih inštrumentov in neskončnostjo zvoka, ki sta ga izkušena inštrumentalista sposobna iz njih izvabiti. Rezultat njune komunikacije je namreč šest skladb, ki se iz skoraj ambientalnih minimalističnih kontemplacij in introspekcij na momente pretvarjajo tudi v rockovsko obarvane ritme. Narava njunega ustvarjanja je primerno ponazorjena s sliko na ovitku plošče, ki gotovo ni naključje in je delo slikarja Darka Slavca iz serije olj na platnu Kruh, svet in kozmos. Medtem ko Slavec na črnem slikarskem temeljniku ustvarja nove časovne pokrajine, Lazar in Kaučič skladno, to je po njima znani formi, s kombinacijo zvokov in tišine zapolnjujeta in urejata glasbeno praznino. To pa je tudi bistvo njune improvizacije in njunega glasbenega prostora – praznina. Praznina, ki čaka, da se napolni s sprotno organizacijo zvoka.

Spodobi se prelet čez razdeljenost zvočne pokrajine dveh strokovno usposobljenih glasbenih kirurgov, ki sta ploščo secirala na šest delov, pri čemer se skladbe prelivajo ena v drugo, vendar pa po večkratnem poslušanju že uho samo prepozna, kje prihaja do prehoda v novo zvočno praznino. Uvodni zvočni zapis, imenovan Wake-up Call, se po nekajminutnem pomešavanju valovitih piskov in zvončkljanja, ki spominja na kapljanje puščajoče pipe, prelije čez rob v psihedelično igro činel in mehkobnega zvoka Rhodesov. Podobno, vendar bolj intenzivno, se igra stopnjuje v naslednjem The Winners, ki v komadu Through the Weather, v katerem Kaučič bolj krepko udari po bobnih, Lazar pa prav po floydovsko zaigra na klaviature, preide v pravo rockovsko psihedelijo, ki se je tudi najbolj amuzično poslušalstvo za tovrstne improvizacijske eksperimente ne bi branilo. V naslednjem momentu ravno ti bobni in klaviature pobesnijo v nenadzorovan birokratski krč, kakor je na zgoščenki naslovljen komad v angleščini, ki se počasi sprosti in povrne v umirjen minimalizem v Refletivi in zadnjem Burning Pompeii. Pri slednjem je nujno treba izpostaviti odlično nekajsekundno temo na klaviaturah, ki s ponavljanjem v zadnjih nekaj minutah skladbe in s tem plošče proizvaja skoraj tesnobno občutje in napoveduje brezizhoden konec.

Združevanje glasbenikov za tovrstne projekte sicer ni nič novega, vendar pa slednji prevečkrat postanejo zgolj enkratni in povečini festivalski dogodki, ki se redko zabeležijo še na nosilcih zvoka. Približno triletna kontinuiteta sodelovanja Zlatka Kaučiča in Milka Lazarja je v tem pogledu zelo dobrodošel osamelec, ki ponuja inteligentno, razgibano, predvsem pa lepo izkušnjo poslušanja. Po drugi rundi dueta dveh skoraj že ekscelenc v domačem glasbenem prostoru pa ostaja vprašanje, ali se obeta še tretja runda njunega (tudi na plošči zabeleženega) sodelovanja. V upanju na pozitiven odgovor pa ste na valovih 89,3 MHz najprej vabljeni k poslušanju plošče Second Round.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness