Ruby Yacht / The Order Label, 2015

Sage Francis? Aesop Rock? Kdo sta že to? Se v letu 2015 sploh še kdo spomni teh dveh modelov? No, šalo na stran, Sage in Aesop sta si seveda že zdavnaj priborila mesto na rimoklepaškem Olimpu, pa vendar bi težko zanikali, da se je njuna branža rimanja ob sunkovitih paradigmatskih pretresih, ki jih je v zadnjih letih doživel hip hop, znašla na stranskem tiru. Na začetku tisočletja sta pod vplivom Company Flow in podobnih pionirjev skupaj z Antipop Consortium in Cannibal Ox orala ledino na levem pol(j)u rapa in s tem žanr odprla novim poslušalcem, ki so jih pritegnili hipernačitani, inteligentni teksti in sodobnejši, ostrejši beati. Verjetno ni treba pojasnjevati, da so podobne kvalitete tako ali tako odlikovale tudi druge, v očeh javnosti bolj konvencionalne pljuvače, saj je dobršen del hip hopa pač osnovan na legitimnosti povedanega in avantgardnosti podloženega, in da sta se Sage in Aesop kot zastavonoši oddvojila predvsem zato, ker sta ulico postavila v drugi plan in prav na nasičeno besedičenje stavila večino svojih žetonov.

S tem seveda ni nič narobe, ena izmed najlepših lastnosti hip hopa je, da je izrazito heterogen in odprt za reinterpretacije. Zato tudi plošče, ki jo tokrat predstavljamo v Tolpi bumov, ne bomo obravnavali kot zadnjega branika, osamljene oaze ali česa podobnega, čeprav nadaljuje zapuščino malce prej omenjenih načitancev. Plato So The Flies Don't Come, ki bi sicer brez težav služila kot totem pravovernikov, bi bilo tako še najbolj smotrno razumeti kot izdelek, ki je v družbi ostalih presežnih albumov zaslužen za to, da je leta 2015 hip hop fluiden, raznolik žanr, ki poslušalcu z lahkoto ponudi raznolik spekter tematik, razpoloženj in zvočnih slik, brez da bi se pri tem zgodil padec v kvaliteti.

Če trenutno dejanskost rap glasbe razumemo na tak način, potem drugi Milovi plošči, ki je izšla konec septembra, ne moremo očitati opazne insularnosti v primerjavi z letošnjima mejnikoma Kendricka Lamarja in Vincea Staplesa. To Pimp A Butterfly in Summertime '06 sta nadvse pomembna artefakta, ki oprijemljivo izrišeta duh časa, a to še ne pomeni, da ostale plošče ne dodajajo pomembnega deleža k vitalnosti scene in žanra. Rory Ferreira, kot je Milu v resnici ime, in sorodni pljuvači, med katerimi sta v zadnjih mesecih izstopala Open Mike Eagle in Serengeti, s svojim doprinosom držijo pokonci hiphopersko podtalje. In čeprav se meje med mainstreamom in undergroundom vedno bolj brišejo, se vseeno zdi, da so interni antipodi še vedno pogosto katalizatorji za splošni napredek.

So The Flies Don't Come je polurna doza prijetno piflarskih referenc, med katerimi se znajdejo Italo Calvino, Hagakure, Hank Dumas in Yoshimitsu. Milo vse skupaj zrecitira v precej ležerni maniri, vseeno pa prelome v toplih podlagah Kennyja Segala z veseljem izkoristi za spretne menjave flowa. Med gosti definitivno najbolj izstopa Hemlock Ernst. Pod tem imenom se skriva Sam Herring, frontman zasedbe Future Islands, ki se zadnje čase precej intenzivno posveča repanju. V pesmi Souvenir s svojo kitico pokaže, da na ploščah ne gostuje le zaradi svojega imena, temveč zato, ker je popolnoma spodoben in poslušljiv rimoklepač. No, najbolj prijetno presenečenje plošče, ki se odstre šele po bolj poglobljenih poslušanjih, pa je, da v bistvu niti ni tako larpurlartistična, kot se na prvi pogled zdi. Med vase zazrtim besedičenjem Milo namreč nadrobi tudi kopico smelih opazk o stanju, v katerem so se trenutno znašle Združene države Amerike. V kombinaciji z Milovim sedaj že značilnim jedkim humorjem gre torej za nadvse poslušljivo kreacijo in eno najlepših glasbenih presenečenj leta.

https://miloraps.bandcamp.com/album/so-the-flies-dont-come