Concord Jazz, 2024

Milton Nascimento je predvsem v svetu latinskoameriške in seveda tudi jazzovske godbe eno tistih imen, za katere lahko rečemo, da so še tleča žerjavica ognja pretekle dobe. Eden glavnih tvornikov brazilske zapuščine 20. stoletja je sedaj že starešina, obdan z mitologijo in zgodbami bogatega glasbenega življenja. Tako kot njegovih vrstnikov se tudi njega drži etos personificirane glasbe. To je verjetno delno kulturno pogojeno z arhetipom starega mojstra, nekoga, ki izraz in obrt pili celo življenje in je za to tudi prepoznan. Seveda pa ne gre za nikakršen stereotip. Nascimento je pred prebojem na svetovno sceno, ki ga je doživel po sodelovanju z Waynom Shorterjem na kultnem albumu Native Dancer, spisal kup kompozicij, ki jih je družba ponotranjila za himne političnih gibanj. 

Po vsem tem lahko razumemo, zakaj bi v mislih Esperanze Spalding kot heroj živel brez najemnine. In po vsem tem lahko razumemo, kako močan čustveni naboj ima album, ki sta ga ustvarjalca izdala pod preprostim naslovom Milton + esperanza. V ozadju vsake kompozicije na albumu je zgodba – nič ni prepuščeno naključju. Album odlično zanika pogosto zmoto, da je igranje jazza ali improvizirane glasbe vsaj do neke mere prepuščeno naključju. Improvizacija na tem nivoju in s takšnimi izkušnjami pomeni zgolj izjemno hitro sprejemanje kreativnih odločitev na podlagi okusa in tehnike, izoblikovane skozi desetletja sodelovanja. 

Naključju seveda ni bil prepuščen niti nabor gostujočih ustvarjalcev, ki seveda poleg Esperanzine stalne zasedbe vključuje zvezdnike, nabrane širom sveta. To so med drugimi Shabaka, Lianne La Havas in Caroline Shorter, vsak od njih pa prispeva svoj košček sestavljanke albuma. Kompozicije so nabrane po ključu, ki je znan samo Esperanzi in Miltonu. Gre namreč za poklon večinoma Miltonovim kompozicijam in za njihovo reinterpretacijo, toda na albumu lahko slišimo tudi kompozicijski jezik Wayna Shorterja, The Jackson 5 in Beatlov. V vsakem primeru gre za poklon določeni dediščini, ki je tako ali drugače zaznamovala delovanje obeh glasbenikov. 

Kompozicijsko album torej ne ponuja novega materiala, toda če vzamemo v obzir Esperanzin dosedanji opus sodelovanja s starešinami, to tudi ni nekaj, kar bi nujno pričakovali. Vodilno vlogo zavzame predvsem izvedba skozi reinterpretacijo, pri tem pa se izrazito pokaže mojstrstvo ustvarjalcev. Skladbe tečejo gladko, brez kakršnihkoli ustvarjalnih slepih ulic ali balasta ega. Glede na opus in status obeh glasbenikov je ob poslušanju zelo zanimivo spremljati, kako se lotita izvedbe posamezne kompozicije z odmerjanjem tempa, harmonijo in drugimi aranžmajskimi vidiki. Ob bogati zasedbi, v kateri bi vsak posameznik lahko igral izjemno široko, se zdijo kompozicije zračne in krhke. 

Takšna mehkoba bi bila lahko seveda podvržena kritiki, da je glasba vsebinsko dolgočasna ob odsotnosti vsakršne prvinske ostrine ali agresivnega naboja. In res je, ne gre za kakšno večje premikanje meja kompozicijske misli ali apolonskega eksperimentiranja. Gre za izjemno intimen trenutek srečanja dveh velikih glasbenikov, ki živita onkraj sveta, v katerega imamo vpogled. Obstajati in delovati na takšnem nivoju profesionalizma je nekaj, kar je večini verjetno povsem nepredstavljivo. Namreč živeti za glasbo v absolutnem smislu duhovnega služenja godbi in prilagajati vse vidike življenja temu, da bo pesem zvenela tako, kot mora zveneti. 

Za konec želimo, da naše misli povzame dejstvo, da je Esperanza za album pripotovala v Rio, kjer sta z 81-letnim Miltonom snemala verzije kar v njegovi dnevni sobi, ko je imel predah med gledanjem svojih najljubših telenovel. Da sta kljub tako vsakdanjemu scenariju posnela mojstrovino. Da še obstaja svet, v katerem imajo stvari sentimentalno vrednost, ki presega materialnost, in da se moramo za tak svet zgolj odločiti in ga gojiti vsak pri sebi.