Tehnicolour, 2019

Gre za parodijo? Novo ploščo nemških happy hardcore rejverjev Scooter? To sta povsem legitimni vprašanji, ki se pojavita že ob prvih dveh komadih s plošče InDreams. Ko prebereš spremni tekst založbe Tehnicolour, sicer za house in techno specializirane podzaložbe Ninja Tuna, misli odtavajo drugam. Ker sta ploščo posneli producentki iz kanadskega Vancouvra, stvar hitro pripišeš severnoameriški fascinaciji z EDM-om in nerodnim poizkusom tamkajšnjih producentov, da bi obudili plesne muzike iz devetdesetih. Glasba je slišati igrivo, zabavno in predvsem prepotencirano, najpogosteje v tistih najbolj klišejskih delih. No, dlje kot ploščo poslušaš, bolj postaja jasno, da za njo stoji zelo resna namera, prikrojena za najtrša plesna veseljačenja, kamor posijejo le žarki stroboskopov.

Razumljivo. Ashlee Lúk in Lida P. sta si od leta 2015, ko sta moči združili pod imenom Minimal Violence, v domači Kanadi velik ugled pridelali z živimi nastopi, ki jih gradita skozi vijačnje svojih sintov in ritem mašin. Tudi material s plošče sta najprej razvijali in testirali na klubskih plesiščih, nato sta najboljše dele studijsko nadgradili in vse skupaj izoblikovali v rejverski šus, ki je precej daleč stran od bolj umirjenih tempov z njunih prvih plošč, ki so jima ju objavljale založbe, kot so 1080p, Lobster Theremin in zdaj Tehnicolour. Ja, na plošči InDreams njune korenine in izkušnje s punkovskim etosom in DIY pristopom nedvomno pridejo najbolj do izraza. Skupaj z aktivizmom tistega bolj angažiranega dela vancouverskega glasbenega oziroma umetniškega miljeja, ki ga Minimal Violence širita tudi kot članici kolektiva, založbe in serije dogodkov Sacred Sound Club. Kot pove statut, gre za kolektiv somišljenikov, osredotočenih na zasuk vancouverske klubske scene k temačnejšim, surovejšim in eksperimentalnim (plesnim) muzikam, ki so povezane tudi s punkovskimi koreninami tega severnopacifiškega mesta. V tem pogledu je plošča InDreams, ki takoj spomni na gibanje gabber, ki se je iz Rotterdama v devetdesetih razširilo po dobršnem delu Evrope, vsekakor ustrezna osebna izkaznica kolektiva.

Ja, gabber oziroma hardcore techno, na katerega danes spomine obujamo v obliki spletnih memov, je že sam po sebi vedno veljal za nekakšno parodijo, vsaj med pripadniki drugih plesnoelektronskih plemen. Ti so nanj gledali kot na tekmovanje v dvigovanju BPM-ov, pulzirajočih basov in vrtoglavih techno ritmov, manj pa kot na glasbo, ki hoče in ima kaj povedati. Minimal Violence se tej domnevni vsebinski praznosti spretno izogneta z razmislekom o povezavah med aktualno problematiko spolnih identitet in visokoenergičnih plesnih muzik. Je pa to le nekakšna (prikrita) konceptualna premisa plošče, s katero nagovorita aktivistično plesnoelektronsko skupnost. Prava vsebina plošče se skriva že v sami glasbi, za katero se zdi, da ne izpusti nobenega rejverskega klišeja ali pa te celo izkoristi sebi v prid. Hitro postane jasno, da ima dvojec očitno izvrsten smisel za humor, a hkrati svojo glasbo jemlje zelo resno. Naj si gre za elemente trancea, gabberja, hardcore techna ali pa rejverskega breakbeata in acida, dvojec se jih vedno loti poznavalsko in s spoštovanjem do ustvarjalcev, ki so te glasbe postavljali na noge. Njihovih pravil ne krši, si pa hkrati na široko odpre prostor za svoje interpretacije. Rezultat je izvrstna rejverska plošča z močnim okusom po stari šoli, ki se pogosto sliši, kot da bi jo posnel kakšen legendaren, že na pol pozabljen pionirski producent. Ampak na drugi strani ponudi tudi nove ali pa vsaj zelo posodobljene rejverske izpeljanke, najpogosteje v obliki zanimivih in nepričakovanih stilskih tranzicij znotraj skladb. Ja, plošča InDreams je še en izvrsten indikator tega, da se plesnoelektronski trendi zopet vse bolj nagibajo k energični, surovi glasbi.