Holy Roar Records, 2019

Protagonisti tokratne Tolpe bumov bodo pihnili na dušo predvsem ljubiteljem trših, ostrih, nakresanih, neprizanesljivih, nihilističnih, morda delno celo samodestruktivnih muzik. Na pladnju imamo namreč tokrat pet dni star album kanadskih razgrajačev Minors, ki po prvencu Atrophy iz leta 2017 zdaj nadaljujejo s svojo robato in brezkompromisno godbo. Kvartet, ki prihaja iz Ontaria, obstaja od leta 2012, a poleg klicev z demo izdajo Anno Domini in splitom z angleškimi hardkorovci Teef, se ob vsej poplavi podobnih bendov v svojem zgodnjem obdobju enostavno ni mogel zares dokazati ali opozoriti nase.

Podobno pa ne drži tudi za njihov debi izpred dveh let. Atrophy je bila plošča razburjenega in hudovoljnega značaja, ki vznika iz križišča med žanri hardcora, sludga, punka ter seveda vse agresije, ki spada zraven. Ne gre za še en poskus spajanja čim več ekstremnih kitarskih žanrov v premleto in ves čas mimo udarjajočo mešanico z medlim učinkom premnogih variacij. Minors zbrane elemente naštetih glasb zgoščajo v direktno, kompaktno celoto. Dandanes s podobnim kaosom operirajo denimo nepokorni Nails, prostaški Code Orange, grobijani Black Breath, nedavno ugasli agresorji Trap Them, neolikanci Baptists, objestneži Converge ter seveda še mnogi drugi. In kar so Minors z debitansko ploščo Atrophy načeli, so zdaj z novo Abject Bodies konkretno nadgradili.

Skoraj polurni album nam s sedmimi komadi poda skrajno nezaupljivost v obliki burne glasbe neštetih preobratov, ki se brez predolgih postankov zlahka udomači v hardkorovskih d-beat vložkih, grindcorovski noriji, sludgerskem topotu, heavymetalskemu dušenju, agonijah powerviolenca, nojzu, ponekod celo v poraženem post metalskem romantiziranju, ponudijo pa tudi nekaj melanholičnih breakdownov. Ti se sicer pojavijo le ob priložnostih, ko se Minors poslužijo zamorjene melanholije, da bi z njo tempu zategnili uzde in omogočili redko priložnost za vdih. Prav z raznolikostjo takšnih vstavkov pa bend svoji muziki vcepi asociacije na trenutno zelo redke post hardcore bende, kakršni so se predvsem v devetdesetih letih naslanjali tako na stran emo estetik, kot tudi čemernih in zlovoljnih disonanc.

Uvod v ploščo - naslovni komad Abject Bodies z gromkim feedbackom pripravi teren za nadaljnje copotanje, ki ga bend izvede s številnimi nepričakovanimi rezi in pronicljivimi povezavami med komadi. Meanderist upraviči bendovo ambicijo po veščem ubiranju hitrih zlomljenih ritmov, ki se prevešajo v že omenjene post hardcorovske blodnje v srednje hitrem tempu. Kričeč, jedek vokal nad hlastajočim riffom komada Flesh Prison nedvomno spomni na Baptists, medtem ko smo z grinderskim Boneyard priča prelomu v močneje sludgerski zadnji del plošče, ki se nato izteče s komadoma Erode in Garden Of Dismalism.

Minors torej svoje pogubne in resignirane razmisleke v besedilih, tudi tu, enako kot na prvencu, podkrepijo s prav takšno glasbo. Ploščo Abject Bodies zaznamuje bogata zvočna slika, ki uspe kljub vsej raznolikosti ujeti udarno naravo temnih kotičkov, iz katerih preži četvorka, hkrati pa tudi poosebi bes, ki privede do nenasitnega živčnega afekta - presenetljivo, tudi ob relativno nizki glasnosti.