27. 4. 2016 – 19.00

MIRRORS FOR PSYCHIC WARFARE: Mirrors For Psychic Warfare

Vir: Naslovnica

Neurot, 2016

 

Scotta Kellyja najbolje poznamo kot kitarista in pevca kultnih post-metalcev Neurosis. Skozi leta se je podpisal pod vrsto različnih projektov, nocoj pa se v Tolpi bumov posvečamo njegovemu najnovejšemu, Mirrors For Psychic Warfare, in istoimenskemu albumu, v katerem je moči združil s Sanfordom Parkerjem, frontmanom sludgerjev Buried at Sea. Scott in Sanford sta skupaj sodelovala že pri industrialni supergrupi Corrections House, Mirrors For Psychic Warfare pa predstavlja odvod v še bolj ambientalne in temačne vode. Plošča je izšla pri založbi Neurot, katere soustanovitelj je prav Scott Kelly, del njene zapuščine pa smo ta mesec predstavili v oddaji DJ Grafiti.

Še ena noč brez spanca. Še ena noč v objemu blodenj in brezupa. Še ena noč v mukotrpnem čakanju svita. Album Mirrors For Psychic Warfare je samosvoja manifestacija nespečnosti in vseh blodenj, ki jih to bolezensko stanje prinaša s seboj. Pet skladb je dvojec zlil v temačno in disonančno potovanje, polno prividov, prisluhov in grozečih prikazni. Podobe mračnih krajin dvojec oriše s pomočjo raznovrstnih sintovsko moduliranih zvokov in efektov, večinoma hrupnih dronerskih tavanj, ki jih dopolnjuje distorzirana kitara, zdaj močno zavijajoča in melodična, spet drugič udarna in zvesta enemu in istemu sozvočju tonov. Ta naveza predstavlja tudi glavnino njunega zvoka. Atmosferično zaledje pa včasih presekajo razne elektronsko proizvedene perkusije, ki neoprijemljivi glasbeni tvorbi na trenutke dajejo neko bolj definirano formo.

Vsaka skladba uvodoma predstavi zvočni element, naj si bo to hreščeč zvok kitare, bobnarski sempl ali celo obupan, trgajoč vokal, na katerem se postopoma gradi zvočna podoba. Ta je osnovana na dolgih repetitivnih pasažah, kjer je pretok muzike vseskozi enakomeren in se posamezni prispevki razvijajo počasi in neočitno. Ravno ta enolična drža in počasno, a vztrajno prilivanje industrialnih in dark-ambientalnih segmentov poslušalca venomer napeljujeta k nekemu vrhuncu, ki pa ga nikoli ne dočaka. S takšno turobnostjo je dvojec odlično zaobjel bistvo nespečnega stanja – konstantno dezorientirano in paranoično trpljenje, z nepojemljivo potrebo po spancu, ki pa se nikoli ne uresniči in človekovo že tako krhko duševno stanje raztrešči na tisoč koščkov.

Uvod prve skladbe albuma »Oracles Hex« v misli prikliče sliko iz kakšnega distopičnega vesterna, a ta idilična podoba kaj kmalu izgine, ko jo pogoltne nizkotonska, zavijajoča kitara in elektronski sempli tolkal. Z vsako novo kompozicijo prihaja nova neprespana noč in še en skok globlje v lucidna brezna obupa in izgubljenega spanca. Posledica tega je tudi gradientna sprememba zvočne slike, ki na albumu postaja vse bolj umazana in živčna. Ta živčnost se med drugim reflektira v spreminjajočem se vokalu, ki se iz uvodnega sproščenega napeva proti koncu albuma prelevi v obupano dretje na meji psihoze. V najdaljši skladbi albuma »A Thorn To See« se začetnemu bobnarskemu semplu in plavajočim sintom v drugi polovici pesmi pridruži še riffovsko orientirana kitara. To je eden izmed redkih momentov, ko se Mirrors For Psychic Warfare na albumu v čisti doomerski maniri približa nekakšnim oprijemljivim bendovskim formam. Zaključek albuma predstavlja »43«, kjer se dinamično zlivajo svarilni toni klavirja, kitare in trobent vse do srhljivega in nerazločnega šumenja, ko se skladba odrezavo konča.

Tovrsten konec je tudi najbolj primeren za takšno lucidno postapokaliptično popotovanje, ki sta nam ga Mirrors For Psychic Warfare pričarala v svojem prvem dolgometražcu. Konec koncev gre v njunem primeru za stara in izkušena mačka, ki se v teh vodah gibljeta skoraj od samega začetka. V živo je ambientalna izkušnja zagotovo še boljša, zato upamo, da se ob naslednji evropski turi ustavita tudi pri nas.

 

Leto izdaje
Institucije

Dodaj komentar

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.