Trash Can Dance, 2018

Tokratna Tolpa bumov prinaša album avtorja, o katerem v virih ne najdemo veliko, z izjemo njegove glasbe. Misha Mishajashvili je estonski producent, ki ustvarja zelo specifično mešanico žanrov, ki so predvsem posledica njegovih specifičnih produkcijskih tehnik, o katerih bomo spregovorili malce kasneje. Mishajashvili prihaja iz Estonije, iz rusko govorečega predela Talina, deluje pa izključno po DIY principih ustvarjanja. V Tolpi bumov tokrat predstavljamo njegov četrti album, naslovljen preprosto z letnico letošnjega leta, torej 2018, ki je izšel za založbo Trash Can Dance.

Mishajashvili sicer svojo antologijo polni od začetka leta 2011 in prvega beat-tapea. Odločilno vlogo v njegovi glasbi vseskozi igrajo vzorci, ki bi jih z nadpomenko najbolje opisali kot sovjetske. Črpa iz najrazličnejših virov. Govori politikov, kasete različnih zborovskih in vojaških napevov, orkestri, alfa zborovski pevci ter vzorci rezkih glasov, ki na nekaj očitno opozarjajo. Na te vzorce je avtor v začetkih kariere nanašal zgolj nianse različnih eksperimentalnih vplivov in se nato skozi leta premikal vse bližje kompleksnejšim formam z uporabo dubovsko gnanih ritmičnih vložkov, ki jih Mishajashvili odigra na dejanske bobne. A vendar je odločilni korak v smer zares koherentnega in zanimivega izdelka naredil šele s svojim zadnjim albumom 2018, ki se mu posvečamo tokrat.

Zdi se, kot da je vse znanje, ki ga je Mishajashvili nabiral skozi leta svojega piljenja, kulminiralo v ploščo 2018. Misha si na tej plati namreč zastavi precej kompleksno mešanje svojega značilnega izraza ... Zamazane, hrupne fragmente sovjetske zgodovine in kulture tokrat suvereno uporabi ob boku ritmičnih dubovskih umotvorov. Pomemben pa je še en element oziroma pojav – Mishajashvili na albumu končno stopi v groove in produkcijsko polnost. Dovoli si daljše pasaže mešanja samplov, ki so bolj melodični in bolj instrumentalni kot na predhodnih izdajah in so tako srž kompozicij, tkivo, ki, v povezavi s trdnimi, bobnečimi bobni, tvori esenco albuma. Esenco, ki bi ji lahko rekli dubovska, a bi bilo predalčkanje tako specifičnega izraza korak predaleč.

Kot rečeno, kompozicije na albumu slonijo na vzorcih; včasih je to solist z otožnim glasom, godalni orkester, ali preprosto glas politika čez distorzirano ambientalno podlago. Gre za zvočno izjemno zanimiv album. Vseskozi se gibamo med močno naefektiranimi, distorziranimi sampli v zgornjih dveh tretjinah zvočnega spektra, in momenti čistine, v katerih primež efektov popusti, v katerih lahko zadihamo in se pripravimo na novo submisijo, ki ponavadi pride v precej presenetljivih momentih.

Na plošči slišimo deset plus skladb oziroma vzdušij, kot so poimenovana na albuma. Tudi v toku ene kompozicije se nam odpre več obzorij, katerih dramaturški lok vodijo momenti tišine ali razleganja odmevov bomb, ki jih meče Misha Mishajashvili. In seveda vzorci. V določenem trenutku je album milosten, harmoničen in otožen, iz zvočnika se razlega prijeten napev, v drugem pa izraža popolno nasprotje – je mračen, grob, nasilen in brez kaknčka popuščanja. Iz zvočnika donijokomadi z naslovi, kot je na primer »vsakič ista bridkost, maščevanje, konec naših sanj«. Hitro preusmerjamo fokus – z bojišča, iz nepredvidljivega vrtinca mastnih basovskih elementov, hitrega razvoja dogodkov se kar naenkrat preselimo v prostor praznine, ki ga polnijo nerazumljivi glasovi. In tu lahko albumu tudi največ očitamo. Mishajashvili prekinja ta dobre groove in plazove hrupnosti. Na mnogih točkah jih kar naenkrat umakne, potegne ročno zavoro in jih nadomesti z omenjenimi odmevi padajočih bomb nekje daleč v ozadju.

Sovjetska zveza je stvar preteklosti, a na tem albumu začutimo vzdušje sovjetskega vsakdana in trpljenja, ki je botrovalo njenemu ustroju. Včasih se zdi, kot bi se znašli sredi bojnih polj, v soundtracku morijam, ki so definirale sovjetsko identiteto. Album 2018 je pravi blast from the past, vržen v morje modernih produkcijskih in glasbeniških tehnik, vzorci pa so odlično vkomponirani v zgodbo o vzponih in padcih nekega imperija. Butičen izdelek, ki ne bo našel poti do veliko ušes in ne bo zasedal vrhov lestvic, bo pa poslušalcu za 50 minut prinesel občutek, da je na podstrešju našel zaprašeno kaseto sovjetskih napevov, na katere se je nekako zapisala moderna eksperimentalna industrialna, dubovska umazanija. V dobrem smislu. In kot sporoča zadnji komad Vreme lečit - čas pozdravi vse.