Miss Red: K.O.

Miss Red: K.O.

Recenzija izdelka
7. 9. 2018 - 19.00

Pressure, 2018

 

Miss Red, s pravim imenom Sharon Stern,  je pri berlinski založbi Pressure Izdala svojo prvo ploščo z naslovom K.O.. Ta sicer ni njen prvi uradni dolgometražec, saj njen prvi mikstejp Murder iz leta 2015 iz takšnih ali drugačnih formalnih razlogov ne more šteti kot album.

Miss Red na presenečenje nekoga, ki pozna njeno glasbo, ne pa tudi njene življenjske zgodbe, ni Jamajčanka, temveč še ena izmed čedalje številčnejših čudežnih deklet iz Izraela. Že od majhnega je rada prepevala in se ukvarjala z glasbo, in tudi ko je napočil čas obveznega služenja vojske, je svojo ljubezen do glasbe uporabila kot mehanizem za shajanje, se prijavila in bila tudi sprejeta v vojaški bend. To se je sicer izkazalo za precej duhamorno odločitev, saj kljub prizadevanju, da bi vojaško muziko naredila malce kreativnejšo, njene ideje niso padle na plodna tla in je naslednji dve leti preživela kot zelo pijan vojak.

Že pri svojih sedemnajstih je Miss Red v svojem rodnem mestu Haifa prišla v stik z reggae in dancehall glasbo, ko je začela zahajati v klub, v katerem so vrteli ogromno dancehalla 80-ih let. Ko so lokalni mladinci začeli tovrstno glasbo tudi producirati, se je na pobudo takratnega fanta preizkusila v emsijanju in izkazalo se je, da je naravni talent. In ko je v Tel Avivu nekoč po veselem spletu naključij zašla na nenapovedan set pomembnega britanskega producenta Kevina Martina aka The Buga, je vztrajala, da jo spusti za mikrofon. Ko ji je skeptični Martin to dovolil, je kaj hitro uvidel, da je storil dobro, saj je takrat dvajsetletna Sharon s svojim nabritim jezikom, spretnimi rimami in nenavadnimi melodijami dobesedno raztrgala sceno. Že naslednji dan sta se odpravila v studio in posnela komad Dis mi Army, ki je postal B-stran Martinove druge sedeminčne plošče za njegovo lastno založbo Acid Ragga. Martin je Sharon ponudil tudi pomoč pri ustvarjanju kariere in stvar je bila domenjena. Sharon se je preselila v London in postala ena izmed Martinovih go-to emsijk za žive nastope.

The Bug je produciral dobršen del mixtejpa Miss Red Murder iz leta 2015, sicer pa so takratnemu projektu svoje producentske sposobnosti prispevali še Andy Stott, Mark Pritchard, Evian Christ, Stereotype in Mumdance. A njen prvenec K.O., ki ga obravnavamo nocoj, je sproduciral ekskluzivno sam Kevin. To dejstvo se izkaže za sicer ne preoster, a vseeno dvorezen meč, plošča namreč mestoma razvodeni. In sedaj je pred recenzenta postavljen izziv. Kako razložiti, da je plošča dobra, ampak … ?

Kemija med obema ustvarjalcema je očitna in v večini primerov iz tega nastanejo komadi, ki jim ne moremo ničesar očitati. K nižjim frekvencam nagnjena produkcija Kevina Martina in mestoma cvileč vokalni spekter Miss Red sta kot ustvarjena eden za drugega. Pa vendar, ko imamo pred seboj ploščo, na kateri je kar 13 pesmi, gre pričakovati, da bodo nekatere izstopale bolj kot druge, in res je tako. Instantni banger, ki nam ostane v dobrem spominu še dneve po poslušanju, je denimo Dagga, ki je služil kot napovedni single za ploščo in za katerega je Miss Red posnela tudi videospot. Kot presežka velja omeniti še komada Slay in Memorial day proti koncu plošče. One Shot Killer pa je denimo eden tistih komadov, s katerimi bi Martinu lahko očitali, da se pretirano ponavlja, saj je beat precej v slogu še enega izmed njegovih projektov King Midas Sound. Na srečo pa občutek, da glasba tu stoji kot akumulacija Martinove kariere, čeprav prisoten, ni premočan.

Ob stilu emsijanja Miss Red bi lahko polemizirali o vprašanju kulturne apropriacije, ki je v zadnjem času postalo precej pereče, vendar smo mnenja, da ima Miss Red dovolj kilometrine in izkušenj v dancehall in reggae kulturi. Tu pa si lahko postavimo par vprašanj. Ali situacija, ko je nekdo že od rosnih let vpleten v nek kulturni fenomen, a je geografsko ločen od njegovega izvora, šteje kot kulturna apropriacija? Mar je zgolj zato, ker ni z Jamajke, manj legitimna v svojem izrazu? In ali nista dancehall in reggae del njene osebne kulture? Nam se že zdi tako in skozi leta ustvarjanja se je Miss Red vsakič znova dokazala z udarnim in konsistentno razvijajočim se slogom, ki jo loči od precenjenih imitatorjev, ki tovrstne godbe izkoriščajo za poustvarjanje tistega, kar je v danem trenutku moderno. Miss Red s svojo glasbo in v končni fazi s svojo poezijo v svet prinaša več kot le za klub pripravljene bangerje. V svojih besedilih obravnava vse preveč resnične probleme od vojn do napetega ozračja, ki nastaja v odnosih med moškimi in ženskami. Predvsem pa to stori na način, ki želi njo in njeno publiko opolnomočiti.

A plošča nas navkljub eminentnim producentskim veščinam Kevina Martina ter čvrstim emsijevskim in ostalim vokalnim vragolijam  Miss Red ne prepriča povsem in mnenja smo, da bi z malce bolj zategnjeno selekcijo komadov pustila trajnejši vtis.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness