Dead Oceans, 2016

Nekje na temni, ovinkasti cesti, ki vodi v odraslost, začne realnost prehitevati sanje, stres čelno trči v brezskrbne dni, oseba, ki je še včeraj grela tvojo posteljo, pa slučajno povozi tvoje srce. Prav tam pa začne po drugi strani tvoj obstoj tudi dobivati svoj pravi smisel in prav tam iz zvočnikov enega izmed divjajočih avtomobilov tišino prebada album Puberty 2 japonsko-ameriške glasbenice Mitski.

Šestindvajsetletnica namreč na svojem drugem pravem indie rock albumu iskreno popisuje svoje in tvoje mešanice anksioznosti, zmedenosti in zaljubljenosti. Ob tem se skuša naučiti s temi tremi žogami čim bolje žonglirati, nad svojim mladim življenjem zares prevzeti nadzor in volan končno prijeti v svoje roke. "20th century girl" bi temu rekli Blur in morda ni naključje, da ekspresna komada, kot sta My Body's Made of Crushed Little Stars in Loving Feeling, v slogu kompozicij Grahama Coxona, sicer pa tudi kakšnih Fugazi ali Pixies, privzameta agresivno 90's indie brenkanje.

My Body's Made of Crushed Little Stars se ob tem v vsej svoji besni surovosti na osvežujoče iskren in iskriv način dotakne mladostniških sanj, iz katerih Mitski zbuja finančna nestabilnost, začinjena s samomorilskimi nagnjenji. Nič šibkeje pa ne zagrabijo niti trenutki, ko se Mitski bolj približa sreči in ko zveni bolj umirjeno ali vsaj spoprijaznjeno. S saksofonom in z ves čas ponavljajočim se kick-samplom opremljen single Happy produkcijsko in aranžmajsko denimo spomni na nekatere vrhunce pevke St. Vincent. Besedilno pa tu Mitski lovi sladko-grenke občutke na propad vnaprej obsojenega iskanja sreče v enonočnih razmerjih in srečo primerja s fantom, ki jo sicer obiskuje, a nikoli ne ostane do jutra.

Mitski pa tudi ob iskanju in občasnem začasnem doseganju prave ljubezni razžirajo dvomi, ki razblinjajo njene fantazije. To morda najbolje uteleša mini-hit Your Best American Girl, ki uvodoma zveni kot običajna indie folk pesem in spomni denimo na Waxahatchee, v refrenu pa eksplodira in skozi weezerjevsko distorzijo zajame maničnost depresivne ljubezni. Ljubezni, ki naleti še na prepreko pevkinega mešanega porekla in njenega težavnega spoprijemanja z le tem, hkrati pa Mitski pesti tisti grozen občutek, ko ugotavljaš, da s svojo zaprto naravo partnerju nalagaš preveč ugibanja in razmišljanja ter mu v zameno težko zagotoviš dovolj zadovoljstva.

Med vsemi temi klavstrofobičnimi doživljaji druge pubertete Mitski plove skrajno elegantno, opremljena z elastičnim vokalom, s spevnimi refreni in nepredvidljivimi aranžmaji, za razliko od že odličnega prejšnjega albuma pa tudi s kompleksnejšo, večslojno produkcijo in elektronskimi vložki. Skoraj neprijetno lepo tako zvenijo tudi trenutki, ko je glasbenica najbolj vdana v usodo. Skladba Fireworks denimo skozi energično lebdečo melodijo popisuje trenutek, ko depresija traja že tako dolgo, da se fosilizira, podobno pa v spevnem komadu Thursday Girl Mitski ne čuti več žalosti in bolečine, ker morda pač ne čuti ničesar več.

S takim inovativnim poetičnim razkopavanjem lastnega čustvovanja Mitski doseže zavidljiv nivo glasbenega pripovedništva in se postavlja vsaj ob bok ključnim sodobnim indie kantavtoricam, denimo letos aktivnima Frankie Cosmos in Angel Olsen. Z redko slišano abstraktno preciznostjo je namreč tu popisano privlačno zmedeno čustvovanje mladega človeka, pogosto prepuščenega v nemilost valovom solz in sperme, ki ga nebogljenega nosijo od nesreče do sreče in spet nazaj. Hkrati pa v ključnih trenutkih ob koncu plošče Mitski vendarle zaneti tudi iskro upanja in vsem introvertiranim mladim odraslim, ki se ob rednem »stavljenju na vnaprej poražene pse« prevečkrat počutimo le kot stari, zmedeni otroci, skozi majhne nove začetke morda nakaže pot do obal relativne, sodobne, kapitalistične sreče.