MODEST MOUSE: Strangers to Ourselves

Glacial Pace, 2015

Dojemanje in razumevanje časa je lahko zelo relativno. Marsikdo bo pritrdil, da je osemletno snemanje novega studijskega izdelka dolgo obdobje, še posebej tedaj, ko uspeš s svojim glasbenim izrazom prepričati tudi širšo javnost. Za eno najbolj profiliranih indie rock zasedb, ki bobniče razvaja vse od srede devetdesetih let, je povzpetje na prvo mesto Billboardove lestvice lahko lep in vzpodbuden dosežek, a kdo bi si mislil, tudi zastrašujoč in nehvaležen. V plejadi ironičnih, komičnih in bizarnih zgodb, ki se držijo Modest Mouse in njihovega masteruma Isaaca Brocka, lahko nenadno samosabotiranje razumemo kot še enega v vrsti nenavadnih in nerazložljivih zasukov, a če se nekoliko podrobneje spustimo v obdobje zatišja, zaznamo, da so Modest Mouse pravkar prebrodili najdaljšo identitetno krizo.

Osem let studijskega ustvarjanja za nekoga, ki je tesno vpet v proces, morda ni tako dolgo obdobje, še posebej, če je ob tem še vedno koncertno dejaven. Čas dojema predvsem skozi skupino ljudi, ki so prišli in odšli iz njegovega socialnega kroga, ter idejami, ki so jih s seboj odnesli. Teh je bilo v Brockovem primeru kar nekaj. Johnny Marr se je v letih zatišja osredotočil na druge projekte, Modest Mouse pa je po sedemnajstih letih zapustil tudi basist in soavtor skladb Eric Judy ter s tem skupini zadal največji udarec, kar je Modest Mouse pripeljalo do serije bolj ali manj norih idej. Grajenje glasbenega studia Ice Cream Party v Portlandu, ki je postal središče neodložljivih zabav, neuspelo snemanje plošče s polovico tandema Outkast, Big Boiem ter vpoklic nekdanjega Nirvaninega basista Krista Novoselica, ki se je zaključil prav tako tragično. Ugotovimo lahko, da se je čas za Isaaca Brocka v resnici ustavil in okrog Modest Mouse skoraj oblikoval brezizhodno spiralo. 

Slednje daje slutiti tudi pravkar izdana plošča Strangers to Ourselves, ki je bila zaključena s pomočjo štirih zunanjih producentov in vse do zadnjega doživljala nove in nove popravke. Kaotičnost, ki je spremljala njeno dogajanje, se jasno sluti v sami glasbi, ki ne glede na Brockovo značilno shizofreno raztezanje žanrov tokrat pluje precej bolj divje in nenadzorovano, kot bi bil celoten ustvarjalni proces osredotočen na glajenje njegovih por. Modest Mouse nas v eni skladbi lahko popeljejo do značilnih samosvojih melodičnih podajanj in nenadnih čustvenih izbruhov v svet atmosferičnosti ter bombastične elektro pop produkcije. Strangers to Ourselves domala postreže s celotno zvočno paleto, ki v že tako zahtevnem poslušalskem zalogaju stvari le še otežuje. Kot bi želeli v glasbeni izdelek združiti osem zamujenih let in prikazati, da je tudi njihova glasba pripravljena na nove glasbene smernice, pa čeprav slednje izzveni povsem brezidejno. Igranje z ekstremi gotovo najbolje ponazarja rapovsko prepojena skladba Pistol, neartikulirana zmešnjava, za katero se dozdeva, da je sama sebi namen. Tako ne preseneča, da so najboljše skladbe na albumu tudi tiste, ki so odrešene vsega zvočnega balasta, denimo modestmousovski hit nove generacije, Lampshades On Fire, osebnoizpovedni Ansel ali nadrealistična pripoved Coyotes, v katerih se Brock navsezadnje počuti najbolj domače in pristno.